1. poglavje (rojstno dnevna zabava)

121 3 2
                                    

" Juditah, Juditah, Juditahhhh!!!"

Je kričala črnolaska po celem hodniku. Ko pa je zagledala rdečelasko pri enih od vrat v bloku, ji je stekla v objem. Poljubila jo je na lice in se navdušeno režala na vsa usta. Drugače pa je bila črnolaska na pogled okrog deset let starejša od Juditah.

"Emilija!!! Oh, Emi, prišla si!"

Navdušeno sta cvilili in se objemali in od sreče so se jima orosile oči.

" Si mislila, da te ne bom obiskala na tvoj rojstni dan. Že res, da sem se pred pol leta odselila, ampak to pa še ne pomeni, da si se me znebila."

"Če bi se te hotela znebiti, bi se pa ja bolj potrudila."

Emilija je Juditah izročila vrečko in ji navdušeno stresla roko. Zaželela ji je zdravja, ljubezni in mnogo uresničenih želja. Ni pa ji zaželela sreče, saj ne da je to narobe, ni mogla vedeti, da bi ji lahko mogoče pomagala samo sreča.

"Hej ljubica, še velja zabava nocoj pri ribogojnici? Ves razred je nameraval priti."

Je črnolasec zmotil cvileč (nisem prepričana, če ga sploh lahko tako imenujem) pogovor.

" Ja, Jaden še velja, povej folku, da naj le pride. Pa Sandri naroči naj pride mešat. Če je ne bo, ne bo tako epsko."

"Itak, zate vse."

" Rada te mam."

"Jaz mam tebe rajši."

Jaden, ki je bil (očitno) Juditahin fant, je ovil roke okrog njenega pasu in jo cmoknil na ustnice. Tipični trinajstletniki, pretvarjali so se, da so že odrasli, če bi le vedeli, koliko radosti so s tem zamujali. Niso mogli vedeti, da se ni pametno dobivati ponoči in se opijaniti do mrtvega, ampak ko bi le.

"Prideš?"

Se je Jaden obrnil proti Emiliji, ne meneč se za starostno razliko, ali za dejstvo, da se praktično prvič vidita. Kot sem rekla, pretvarjali so se, da so že odrasli in da jim svet leži pred nogami. Sploh Jaden in Juditah, pa jima tega ne štejem v slabo, sta se dobro vživela v to vlogo, ker sta bila najbolj popularen parček, se je (njima) zdelo, da sta nedotakljiva. Če bi le ostali, vsaj to noč, še malo otroci in bi jim zvečer mame prebrale pravljico za lažji spanec in slajši sen, ampak saj niso vedeli, niso mogli.

" Mah, ne, moram se vrniti v flat. Hvala za povabilo. Vidva golobčka pa, nekaj mi obljubita, imejta se fino; otroka sta še!"

Omenjena 'golobčka' sta pokimala in razšli so se. Čez nekaj minut, ko je Emilija dosegla dno stopnic, se je po stavbi spet razleglo navdušeno cviljenje. Govorila je po telefonu.

***

Zvečer

"Vse najboljše, Juditah, zdaj pa pihni svečke."

Je reka Sara, tista ki je prišla mešat koktajle in je zraven skrbela za 'program' na žuru (kot so imenovali zabave). Mir noči je skalilo vriskanje in navijanje. Juditah je pihnila svečke in Jaden jo je poljubil, vsi navzoči pa so začeli še glasneje kričati in ploskati. Luči so rezale črnino noči in razsvetljevale nekdanje parkirišče. Na mizi, ki je stala ob steni stare stavbe, se je kopičilo tone daril. Vsi povabljeni so želeli pokazati svojo naklonjenost slavljenki s čim bolj dragim darilom. Ne da je zares pomembno, ampak še vseeno omenim, Emilija ji je prej prinesla zapestnico, piškote in doma izdelano voščilnico. Vsak je dobil svoj košček torte in pojedli so jo, presenetljivo, v tišini. Za drugo mizo, ki jo je mladina privlekla iz napol razpadajočega skladišča in je stala na sredi parkirišča, se je gnetla pisana druščina trinajstletnikov. Eni so segali zdaj po torti na eni strani mize, zdaj po koktajlih na drugi, nekateri so že spali na klopcah, ali pa kar na tleh. Ostali pa so se ali basali s piškoti ali pa nalivali s pivom, vodko ali pa Jackom Danielsom, vina in Martinija ni bilo več. Čeprav so bili zunaj je bil zrak navzet z dimom, alkoholom in vlago, skratka zadušljiv. Vsi so se stiskali okrog slavljenke in njenega fanta, delali selfije in objavljali na instagram kako popolno življenje imajo. Če si pogledal od daleč in mogoče priprl obe očesi so bili srečni in jim ni manjkalo ničesar. Trinajstletniki, ki so se pretvarjali, da so odrasli, če bi le vedeli...

TrinajstaWhere stories live. Discover now