Starka je opazovala skupino fantov in deklet, ki so stali na kupu, vsi istih let, vsi s sklonjenimi glavami. Bili so Juditahini sošolci. Popravila si je črno kapuco. Vsi so se tresli, kaže, da so se končno srečali z resnico. Bili so oblečeni v črno. Nihče od njih si ni upal pogledati ženske, ki je stala tik ob sveže izkopanem grobu in si na prsi pritiskala detece - Emilije. Njene rame so drhtele in oči je imela rdeče od joka. Detece je nerodno stegovalo svoje drobne ročice proti krsti, ki je zdaj že bila položena v grob. Vsi so vedeli, kdo je. Prej na pogrebu je govorila, povedala je en sam stavek.
"Rekla je, da nismo krivi mi in da je kriv on, ki ji je vzel tisto, kar je najbolj sveto."
dostojanstvo.
Potem je stekla iz odra in zakopala obraz v odejo, v katero je bilo zavito dete. Ob odzvenu njenih besed v mislih jih je postalo sram. Česa? Bilo jih je sram, da so živeli tako kot so. Zdelo se jim je, da bi lahko to preprečili. Mislili so da so krivi oni.
Bilo jih je strah. Česa? Da bi se to zgodilo njim. Strah jih je bilo za dete. Slišalo se je, da je to dete njen sin in čeprav so rekli, da so to samo govorice, so vsi verjeli da je res. Nekateri so se tudi bali, jih bo zdaj strašila.
Krokarji so preletavali vse navzoče. starka se je zaenkrat nekam potuhnila. Bil je Juditahin pogreb. Njena mama ni prišla, ko pa je slišala čez čas, je začela krčevito jokati. Ne glede na to, kako se je trudila je ni uspela rešiti.
Niti sledu ni več bilo za snegom. Na bližnjem travniku se je pokazal prvi vijoličen žafran. Naslednji dan se je skupina fantov in deklet, ki jih je starka opazovala, vrnila v šolo. Tiho so sedeli in ramena so se jim še vedno tresla. Vsi stoli so bili zasedeni, razen dveh. Razen dveh. Najbolj popularen parček na šoli se je pač od tihotapil bolj na samo...
Kako lažje jim je bilo živeti v gradovih iz laži, zgrajenih na utvarah o popolnosti. Zdaj ko so imeli resnico niso vedeli kaj naj z njo. Vsakič pa, ko so pomislili nanjo se jim je naježila koža.... Pa sploh niso vedeli vsega...
Sijalo je sonce, pomlad se je začenjala.
Življenje je teklo dalje
vsaj za večino.
KONEC
*
STAI LEGGENDO
Trinajsta
Storie brevi' Vsaka izguba boli, še posebej pa izguba dostojanstva' Trinajsta je zgodba o deklici Juditah, kateri se v nekem trenutku življenje postavi na glavo. Po tistem večeru ni več ista. Nikoli več se ni zmožna pogledati v ogledalo, saj jo brazgotine opom...
