Trinajsta

2. poglavje (grenko-sladke novice)

Piiiip

Piiiip

Piiiip 

Piiiip

Piiiip ...

Piskanje v Juditahini glavi nikakor ni hotelo potihniti. Le da ni bilo samo v njeni glavi, ampak je prihajalo iz ene od naprav, ki so stale poleg njene postelje. S težavo je odprla oči in jih sunkovito zopet zaprla. Spet jih je počasi odprla, se za trenutek zazrla v belino, ki ji je bodla v oči. Zaprla je oči. Po tem ko je postopek še nekajkrat ponovila, si je šele lahko ogledala prostor brez konstantnega mežikanja. Bela soba polna nekih njej ne znanih aparatur. Poleg beline je sobo napolnjevalo še nadležno piskanje. Hotela je premakniti ustnice, da bi nekomu rekla naj stiša. a jih ni mogla. Poskusila je premakniti roko, a se roka ni odzvala. V sebi je zatrepetala pomirilo jo je samo dejstvo, da tokrat ni zaslišala žvenketanja verig. Iz hodnika je zaslišala zaskrbljen glas, ki se je vedno bolj in bolj približeval njeni sobi. Niti besede ni razločila, dokler se vrata niso odprla.

"... še vedno se ni javila."

Drugi glas je odgovoril

"Po enem mesecu še vedno ne?"

" M-m, pa oče?"

"Nič. Koga drugega še lahko pokličeva?"

"Ne vem. Vsi stiki, do katerih smo lahko prišli sta starša in še ena številka, ki ne obstaja več."

"A prej se nanjo ni nihče javil?"

"Številko so ukinili istega dne, kot smo jo pripeljali. Lastnik je ali zamenjal številko, ker je vedel kaj se je zgodilo, ali pa je mrtev." 

" Poglej to."

" Ribiči so zjutraj naleteli na grozljivo presenečenje. Ko so izpluli so zagledali fanta, ki je neslo po morju, proti odprtem. Mislili so da se je pač en mulec napil pri stari ribarnici in so mu vrgli obroč, da bi ga potegnili na ladjo in mu preprečili, da si naredi kaj hudega. Ni se odzval, zato se je eden od ribičev spustil k njemu. Ne da bi bil zares pozoren mu je nadel obroč in potegnili so ga iz vode. Še vedno ni kazal življenjskih znakov, želeli so ga oživljati nakar pa so videli, da ima prestreljeno glavo. Truplo so predali policiji, fanta še niso identificirali. "**

"Misliš, da bi lahko bil on?"

"Ma, ne. Preveč gledaš kriminalke. Preglejva zdaj punco." 

Zdravnik in zdravnica sta zadovoljna z rezultati vizite odšla iz sobe. Juditah pa je tudi že uspela ugotoviti kje je. Zaprta je v sobi na oddelku za intenzivno nego, prej niti ni opazila, ampak skozi steklo na nasprotni strani sobe jo neprestano nekdo opazuje. Priklopljena je na mnoge aparature, ki so jo tekom zadnjega meseca ohranjale pri življenju. Ima povito glavo in okrog vratu ima neudobno opornico, ki ji preprečuje, da bi premikala glavo. Desno roko ima v mavcu levo pa le še povito. Noge so polne še ne zaceljenih ran in svežih brazgotin. Ona k sreči tega ne vidi, saj zaenkrat lahko premika le oči. Na beli bolniški postelji, pokrito s tanko rjuho, njeno telo zgleda še drobnejše kot je v resnici. Njena koža je še za odtenek bolj bela, saj je izgubila veliko krvi. Pravzaprav se njena polt v obroču iz rdečih las skoraj popolnoma ujema z barvo sobe in posteljnine. Na sebi nima obleke, vendar ima toliko povojev, da je ne potrebuje zares. Poleg tega je pokrita  s tanko odejo. V vreči, na mizi poleg njene postelje, so kosi njenih oblačil z madeži zasušene krvi in telefon, ki ga je zdravnik po viziti pustil tam. Zrak je zadušljiv in nasičen z vonjem po bolnici. tistim neprijetnim kiselkastim vonjem starih ljudi in nesrečnih mladostnikov, katerih življenje počasi odteka med belimi stenami. Med tem pa oni ležijo z nevidnimi nitmi privezani vsak na svojo belo posteljo, pokriti s tanko rjuho, ki ne zadržuje toplote, vsaj ne zares. Ampak saj je vendar julij. Ja, res je, samo glej ga zlomka ljudje smo izumili tisto škatlo ki predihan ohlajen zrak pošilja nazaj v prostor in jo imenujemo klima.