Trinajsta

5.poglavje (še zadnjič pozdravljena)

Končala je s pisanjem in odložila kemični svinčnik na mizo. odkotalil se je iz nje in pristal tik ob Juditahini nogi. Vsako pismo je dala v svojo ovojnico in ju položila v zibelko poleg, zdaj spet spečega sina. Odmev še zadnjih not, je izzvenel iz prostora in ebenovinast vojaček se je nehal vrteti. Šatuljo, iz katere se je še pred trenutkom slišala glasba, je vzela v roke. Bila je lepa, sicer že stara, škatla iz črnega lesa prepredenega z zlatimi vzorci in dvema predalčkoma. V prvega je dala Jadenov vžigalnik, zaprla ga je in odprla še drugega, spodnjega. V ta predal pa je dala žepno uro, ki je tiho tiktakala. Še enkrat se je ozrla po prostoru, počasi se je sprehodila mimo razbitih ogledal, pohištva in okrasja v stanovanju. Tu in tam se je česa tudi dotaknila, pogladila kakšen pult ali steno, vzela v roke katerega od neštetih spominkov in si ga ogledala, nato pa vrnila na njegovo mesto. V njenih gibih je bilo nekaj spokojnega in dokončnega, kot da se poslavlja. Ali pa morda, kot, da bi želela še za trenutek začutiti tistih nekaj lepih spominov med prsti, še enkrat zaslišati zven svojega smeha, samo še enkrat, samo še za trenutek...

Na eno od stavb se je naslanjal štirinajstletnik in gledal v nasprotno smer od Juditah. Bil je njen sošolec, ko se je obrnil in jo zagledal, je pogled uprl v tla, kot da bi hotel skriti, jo je videl. Zamrmrala je tihi živijo, ko je stekla mimo njega. Ni se ji zdelo vredno zgražati se nad tem, da jo je še lani tako visoko cenil, zdaj pa se dela, da se ne poznata. V levici je krčevito stiskala naramnico usnjene torbe, ki je visela čez njeno ramo. Tekla je proti ribarnici, tisti stari, kjer se je še, do pred devetimi meseci, zbirala mladina. Na pločniku so še vedno bile luže od dežja, ki je padal pred enim dnem. Po nekod so še bili majhni kupčki zadnjega sivega snega. Februar se je že bližal koncu...

Prispela je. Miza je še vedno stala na parkirišču, celo nekatere steklenice od alkohola so še bile tam. Zdelo se je kot, da je prostor ostal zamrznjen na enaindvajsetem juniju, ko se je vse začelo. kot da si še ni uspel opomoči od šoka in znova zaživeti. Zrak je bil težak, tokrat ne od cigaretnega dima ali prepojenosti s potom in vonjem po alkoholu. Tokrat je bil težak zaradi slutnje o tem kaj bo prinesel čas. Videla je krokarja zakrožiti nad morjem. Z roko je pogladila prej omenjeno mizo, iz nje je pobrala napol prazno steklenico Jacka Danielsa in jo podržala med prsti. pozorno jo je opazovala, kot da je na njej napisano nekaj blazno pomembnega in ona to skuša prebrati.

"Kam nas je vse to pripeljalo?"

Je rekla sama sebi in belemu dnevu, ki se je bohotil okoli nje. globoko je vdihnila in odložila steklenico. Stopila je na pomol. Tokrat ni bila zatopljena v svoje misli, ampak je oprezno pogledovala proti prostoru, kjer jo je pred devetimi meseci pričakal kombi. Tokrat ga ni bilo tam. Odprla je torbo in segla vanjo, ko je njeno početje prekinil glas izza hrbta. Glas je bil rezkav in zamolkel od alkohola in tobaka. Znan.

"Ljubica, a si se vrnila po še?"

Besede so se držale druga druge in iz njegovih ust prišle precej jecljaje. Tokrat je pretiraval, tolikšne količine alkohola ni prenesel, že tako je imel preveč zamegljen razum. Dlan ji je zastala v torbi, prste je ovila okoli predmeta v njej. Trepetaje se je obrnila, saj je vedela, da se ji ne obeta nič dobrega. Čeprav težko postane še huje. Zdaj pri dnevni svetlobi ga je prepoznala. Tudi če je bil po eni polovici pokrit s pudrom, po drugi pa s tetovažami in ni nosil srajce, suknjiča ter grde kravate. Od groze se ji je dvigal želodec. Iz torbe je potegnila pištolo in ustrelila njenega lastnika. Tetoviran moški se je zgrudil, zaječal je od bolečine, roki si je pritisnil na prsni koš, prekrila jih je kri. Na tleh se je zvil v grbo. Bil je mrtev, luknja od metka je bila na sprednji strani majhna, komaj opazna, na hrbtni pa je bila tako velika, da bi vanjo brez težav stlačil jabolko. Zdaj je bolj gotovo kot kdaj koli prej vedela, da je on ubil Jadena.

Koščena starka, ki je ni bilo zares tam, ji je roko položila na ramo. Skupaj sta se zazrli proti morju. Stopili sta čisto do roba pomola, mimo krokarjev, ki so se zbirali na ograji. Očetovo pištolo je naslonila na sence, koščena starka je položila svojo roko čez njeno, kot da ji hoče preprečiti, da bi se premislila. Odjeknil je še en, tokrat poslednji, strel. Pištola ji je zdrsnila iz rok in njene oči so bile nenaravno široko razprte. Z zamolklim pljuskom je njeno truplo padlo v vodo. Velika nihalna ura je nehala biti. Starka pa je stala na pomolu, opazovala je truplo kako je počasi plulo proti odprtemu in za seboj puščalo rdečkasto sled. Krokarji so se vreščaje razbežali in starki, ki jih je opazovala, se je zazdelo, da v njihovem krakanju razloči besede:

"Pozdravljena, pozdravljena!"

Starka si je poveznila črno kapuco čez glavo. Nasmehnila se je. Ona je vedela. Vedela je, da bo zdaj vse lažje. Da bo Juditah kmalu spet v objemu svojega fanta. Da bo jutri sonce spet vzšlo. Da bo se bo njena mama enkrat vrnila in bo najbolj ponosna babica v galaksiji. Da je Juditah s svojim dejanjem rešila še mnoga dekleta. Da bodo ljudje nekoč izvedeli. Da bo sonce še naprej sijalo in pustilo ljudem živeti v utvarah o popolnosti. Vedela je, da je lažje živeti v kletki laži, kot padati v brezno resnice. Ona je vedela, da se vsaka trnata pot konča z nečim lepim.

"Bodi pozdravljena, moja dušica."

Njen šepet se je pridružil krakanju krokarjev. Obrnila se je in odšla.

Sonce je sijalo. Bilo je pretoplo za februar. Nenadoma je zapihal veter in zazdelo se je da je na liste in vejevje zaigral tiho, žalostno melodijo; uspavanko.

Ustavila se je pri oknu Juditahinega stanovanja. Opazovala je Emilijo, ki je k sebi privijala detece in ga tolažila. Na mizi poleg njiju je ležala raztrgana ovojnica in pismo premočeno s solzami (že drugič). Emilijine rame so drhtele, jokala je, kot da je bila ona kriva. Kot da bi jo lahko ustavila, če bi prišla prej. Kot da bi to karkoli spremenilo. Starka pa se je zopet le nasmihala. Ona je vedela, da bo Nathaniel ljubljen in bo ljubil. Da bo živel lepo življenje. Da bo svojo mamo enkrat razumel. Da ji bo odpustil. Da bo srečen. Da bo svet vdihoval malo tudi z njenimi pljuči in se bo smejal z njenim smehom. Da bo svojo mamo ljubil bolj kot kogar koli drugega. Vedela je da bo z njima še vse v redu. Da bo Emilija odlična mama. Da se bo nehala obtoževati, ustavila solze in povedala zgodbo njene preljube sosede. Ona je vedela, da je na koncu vedno vse tako kot mora biti. Da zlomljena srca enkrat nehajo krvaveti, da se tudi solze enkrat ustavijo. Ona je vedela, da vsi na koncu umremo...

Mrak je odel mesto, kot mati, ki daje otroka spat. Bila je mirna noč in zdelo se je da bo ne glede na vse življenje samo tiho spolzelo dalje. Kot da se ni nič zgodilo. Polna luna je tiho potrkavala na okna hiš in blokov, a vsi so bili preveč težkih glav, da bi opazili. Mesto je spalo, spokojno. Skozi stene se je skoraj lahko slišal enakomerno dihanje. Kot da so vse ljubljene in osovražene duše eno, kot da ni razlik. Kot da ima celo mesto ena sama pljuča. Kot da ni videlo, kaj se je zgodilo...
****