4. poglavje (pismo za Emilijo)

44 2 0
                                    

Draga Emi,

tokrat ti pisem zadnjič, žal. Ne bo ti lahko, vem da ne. Če bi se ti tako odločila, tudi meni ne bi bilo. Živela sem svoje življenje. Včasih je bilo lepo, včasih malo manj. Zadnje čase pa, bilo je neznosno. Zame si storila veliko, res veliko dobrega. Name si vedno gledala kot na človeka. vedno so mi bila odprta vrata tvojega stanovanja. Ko sem se zatekla k tebi me je vedno pričakala skodelica čokoladnega mleka in topel objem. Ohranila te bom v lepem spominu, vedno.

Hvala za tvoje darilo, bilo je mi je najljubše od vseh. Tako kot si mi ti. Veš lahko mi ne bi dala ničesar, pa bi mi bilo tvoje darilo vseeno najbolj všeč.

Za mojo odločitev nisi kriva ne ti, ne Nathaniel, ne kdorkoli drug.

To je najtežja stvar, ki jo bom kdajkoli naredila. Povedala ti bom resnico. Ti me boš razumela. Ne boš me obsojala, se mi smejala ali me obtoževala. Ti nikoli ne boš kot vsi drugi. Edino zavetje kamor sem se lahko zatekla. Želim si, da bi ti lahko nekako povrnila, vendar je moje življenje zagledalo svoj konec.

Torej; se spomniš mojega trinajstega rojstnega dne? Kako se ne bi, takih malenkosti nikoli nisi pozabila, starša se nista spomnila, ampak to zdaj ni pomembno. Bil je lep dan, sonce je sijalo in ptice so žvrgolele. Zdelo se je popolno, prelepo, da bi lahko bilo res, takrat tega nisem opazila. Imeli smo zabavo in bilo je noro, saj veš alkohol in vse to. imeli smo vse za kar smo mislili, da je kul, da nas naredi odrasle, nedotakljive. Bolje bi bilo če me ne bi bilo tam, nikogar od nas. Če bi vedela, potem ne bi šla. Ampak bila sem vendar najbolj popularna punca na šoli imela sem fanta in tisoče 'prijateljev'. Bila sem nedotakljiva, ali pa vsaj mislila sem, da sem. Nihče od njih ne bi sprejel, če me ne bi bilo - nihče od 'prijateljev' . Jaden bi razumel.

Ura je morala biti že blizu četrte zjutraj, ko sem šla kadit. Jaden je rekel da bo prišel za mano. Zatopljena v svoje misli sem šla do pomola, nisem opazila kombija ali moškega. Cigarete nisem nikoli pokadila. Zadnja stvar, ki sem jo opazila, preden me je tetoviran moški zvlekel v kombi, je bil krokar, ki si je čistil perje in posedal na ograji pomola, kot da bi nekoga čakal. In res ga je.

Potem se je zgodilo. Besede ne morem niti napisati, kaj šele izgovoriti. Devet mesecev je že mimo od takrat. Po tem kar mi je storil - kar sem mu dovolila, da mi je storil, me je vrgel na cesto. z nečim me je udaril in razen močne bolečine se nisem spomnila nič. En mesec sem bila v komi, potem sem se zbudila in izvedela, da sem noseča. Rekli so, da sem imela srečo, da je otrok sploh preživel. Vesela sem, da je. Res je lep otrok. Počasi sem se vračala v življenje. Nekaj pa me je begalo, nikakor nisem vedela, kako sem lahko zanosila. Dolgo se nisem spomnila. Želim si, da bi ostalo tako. Vedno pa sem imela občutek, da se je zgodilo nekaj groznega. Kako sem lahko bila tako neumna? Šla sem do pomola. Zakaj? Ma saj sploh ne vem točno, najbrž sem se hotela nadihati in so me noge nekako prinesle tja. Tam pa me je pričakal samo njegov vžigalnik in kri. Vrnila sem se v bolnico in na enem izmed ekranov zagledala članek o Jadenu. Natančneje o njegovi smrti.
Vedela sem kdo je to storil in spomnila sem se, da se mi je še sam pohvalil. Moj spomin se je vrnil, z njim pa so prišle tudi nočne more. Nisem se odločila za splav. Nisem bila sposobna odvzeti življenja še nerojenemu detecu. Zasluži si priložnost.

Po devetih mesecih svojega osebnega pekla sem se spremenila. Nekateri bi temu rekli mogoče rekli odrasla, jaz, ne. Od takrat sem nehala govoriti. Ne glede na to kako sem se - oziroma se nisem - trudila, od kar sem se zbudila iz kome nisem spregovorila niti besede več. To so zdravniki imenovali selektivna nemost. Zakaj selektivna? Saj ne vem, nisem se jaz tako odločila.

Ne poskušaj me poiskati. Moje naslednje dejanje je najbolj neizbežno in dokončno do zdaj. Nisi ti kriva za to določitev in nikakor ne moj čudoviti sin. Sama sem si kriva, ker sem jaz koza neumna prav morala imeti tisto zabavo. Pa prav morala sem iti kadit, kot da ne bi mogla preživeti brez. Joj, če bi ostali doma bi Jaden ostal živ. Moški, ki me je ugrabil in ..., je ubil Jadena. Fak res sem bila neumna. Ko bi le ostala doma. Kaj če bi se zaradi mene še komu zgodilo kaj podobnega, hujšega? Kako bi šele potem živela? Že zdaj ne morem.

Torej, tole je, ugibam, moja resnica.

Detece v zibelki je Nathaniel, moj prečudoviti sin. Majhno nedolžno bitje je še in zasluži si ljubezen. Jaz mu je nikoli ne bi mogla dati. Ne zasluži si polovičarske mame. Zasluži si lepo življenje. Nisem vredna tega, da bi ga videla odraščati. Nisem ga sposobna zaščititi in poskrbeti zanj, še zase nisem mogla. Zato bom naredila najbolj sebično stvar v svojem življenju. Prosim te, da ti skrbiš zanj. Vem da boš boljša mama, kot bi bila jaz, ti ljubiš z vsem srcem. Ta del mene pa je že umrl. Zdaj sem na vrsti jaz. Vedno ko boš imela priložnost mu povej, da sem ponosna nanj in da bi bila rada z njim. Dober človek bo, že zdaj čutim. Drugo pismo, ki je še v zibelki je zanj. Enkrat, ko se ti bo zdel pripravljen, mu ga daj. Mogoče me bo razumel, ali mi celo odpustil. Poleg pisma je zanj še ura, glasbena skrinjica in moj najljubši predmet - Jadenov vžigalnik.

Moja starša sta, saj to že veš, na potovanju po naši državi. Ko se vrneta in predvsem, če se spomnita, da imata hčerko, jima povej, da sem imela nesrečo ali pa nekaj. Že zdaj sta se me izogibala in to laž bosta verjetno lažje prenesla, kot resnico.

Če pa te besede niso resnica, potem bo slednja zakopana skupaj z mano. Želim si da te ne bi razočarala. Želim si, da ne bi bila tako neumna in bi tistega večera ostala doma. Želim si, da bi si dovolila ostati otrok, vsaj še za en dan (oziroma bolj noč). Želim si, da bi bil moj največji problem še vedno izginjajoč puder. Želim si, da ne bi bila sebična, samovšečna in neumna koza. Želim si, da bi lahko skrbela za svojega sina in bi bila enkrat sposobna ljubiti. Želim si, da bi počasi spoznavala čustva in se učila o njih, da ne bi skušala prehiteti časa.

Tudi, če bi se naprimer preselila v drugo zvezno državo, temu ne bi ubežala. Le še bolj izgubljena in sama bi bila. Spomin bi me še vseeno preganjal. Upam, da je to zdaj mimo.

Tisočkrat oprosti.

s solzami v očeh

Juditah.

TrinajstaWhere stories live. Discover now