“A ste se najedli?” vpraša babi.
“Ja babi. Še večerje nam ne bo treba jesti.” se oglasi Luka.
“Se strinjam.” pritrdim.
“No lepo. A bi še kaj drugega?” vpraša babi.
“Ne hvala.” se zahvali vsi skupaj.
“A ste prepričani? Grem še iskati piškote.”
“Babi, ma ni treba.” ji rečem.
A seveda babi tega ni slišala in vseeno je šla iskati piškote. Prinesla je še dva krožnika piškotov.
“Ekola, še nekaj malega.” reče babi.
“Se ti zdi da je to malo?” jo vpraša dedi.
“Kaj se ti zdi, da je veliko?”
“Seveda.” ji odgovori dedi.
“Bom vedela za naslednjič.”
Mi smo se pa začeli smejati in vsi vzeli po en piškot in se še naprej smejali.
Po štirih urah klepetanja smo le šli vsak svojo pot domov.
“Pa ste le prišli domov. A boste jedli večerjo?” vpraša mami.
“Smo se toliko najedli pri babi in dediju, da niti drobtinice ne morem spravit vase. Najedli smo se s pecivom, ki ga je babi pripravila in zavitek, ki smo ga odnesli dol.” odgovori Jan.
“Kaj naj zdaj naredim z večerjo?” reče mami.
“Lahko jo pustiš za jutri za kosilo.” predlagam.
“Dobro. Jo bom zdaj spravila in jo dala v hladilnik.” reče mami.
“Zmenjeno. Kaj bi delali zdaj?” vpraša oči.
“Lahko bi igrali Monopoli.” predlaga Maja.
“Jaz bi igral.” odgovori Izak.
“Tudi jaz.” odgovori Jan.
Z mami smo se pogledale in se strinjale. In oči je tudi potrdil, da bo igral Monopoli.
“No super. Grem ga iskati.” Maja je stekla v sobo po Monopoli.
Celo pozno popoldne in večer smo igrali Monopoli. In veste, kdo je zmagal? Zmagal je naš oči, oči, ki ga ta igra ne briga prav veliko. In po lepi poti je on zmagal.
Ura je bila devet zvečer in začeli smo se odpravljati spat. Še vsi smo morali it v kopalnico, ker jutri delamo vsi zjutraj. Jutri začnem po dolgem času v Kavarni.
