“No, sem si izbral.”
“Ja? Katero ti pa dam?”
“To sadno, z belo kremo.”
“Dobro.” vzela sem krožniček in dala tortico gor. “Ekola.”
“Hvala ti.” Lojz je šel nazaj do svoje mize.
“Ni problema.”
Jaz sem malo pogledala, kako je za šankom, toliko, da si bom zapomnila kje je kaj in, da kadar bom delala kavo in ostale stvari, da se bom obrnila kadar bom kaj potrebovala.
“Dober dan!” pozdravi stranka.
“Dober dan! Želite?”
“En cappuccino in pa en kos čokoladne tortice.”
“Dobro.”
“Se grem tja v kot usesti.” mi reče gospa.
Pogledala sem kam in dejala: “Zmenjeno.”
Gospa je šla do svoje mize, jaz pa sem začela pripravljati kavo in na krožniček dala tortico. V tem času je prišla še ena posebna stranka, ki me je prestrašila, ko je prišla do pulta.
“Si me prestrašila, veš? Kako si?” sem ji dejala in jo objela čez šank.
“V redu sem, hvala. Ti?”
“Tudi v redu. Sem slišala, da si spet začela tukaj delati in sem rekla, da te pridem pogledati.”
“No lepo. In kje si to slišala, da spet tu delam?” jo iz firbčnosti vprašam.
“Vila mi je prišepnila.” je dejala Laura.
“Dobro, pa zadrži zase.“ se veselo utrmam.
“Zmenjeno.”
“Kaj boš pila?“ sem jo vprašala.
“Pripravi mi en sadni čaj, prosim.”
“Dobro. A boš tudi kakšno tortico ali jabolčni zavitek?”
“Lahko jabolčni zavitek.”
“Dobro.”
Vrezala sem kos zavitka in ji ga dala.
“Hvala.”
“Prosim.”
Laura je pohvalila zavitek in vprašala kdo ga je delal.
“Veš, da ne vem. Ker z nobeno se nisem slišala in ne vem nič.”
“A dobro. A ta teden delaš cel teden?”
“Ja.”
“Ok. Kako pa?”
“Cel teden zjutraj.”
“Dobro.”
“Kako pa ti?”
“Pa popoldne delam. Tako, da bom prišla vsak dan na kavo.”
“Zmenjeno.” sem dejala.
“Aha. Daj mi ti povedat kaj si počela to leto, ko te ni bilo tukaj.”
“Ufff, ne vem kje bi začela.”
