“Kjer želiš.”
“Dobro. Zaključila sem srednjo šolo.” se malo pohvalim.
“Bravo. In kaj si zdaj po poklicu?” mi čestita Laura.
“Hvala, hvala. Kaj si pa poleti počela?” me še vpraša.
“Za tri tedne smo šli na počitnice, cela družina. Sposodili smo si velik avtodom, izgledal je skora tako velik kot en avtobus. Tako, da smo šli vsi v en avtodom. In šli smo do Krka in tam bili kor pravim tri tedne.”
“Wow, lep dopust.” je dejala Laura.
“Aha.”
“Kje ste si pa sposodili ta avtodom, ki ste bili vi?”
“Ne vem kako se kliče ta hiša, ker so imeli naši starši to čes. Tako, da ti ne znam povedati.”
“Dobro, dobro saj ni važno.”
“Ja, ja.”
“Koliko je ura?” vpraša Laura.
Pogledala sem na telefon, da bi povedala Lauri.
“Ura je poldne in pol.”
“Že?”
“Ja, tako piše.”
“Moram it domov, ker ob dveh začnem delati.”
“Aja? Kje že ti delaš?”
“Tukaj zraven, v trgovini.”
“A ja točno. V tem času sem prav malo pozabila kje delaš in na vse ostalo.”
“Ti verjamem. Dobro, hvala ti. Koliko sem ti dolžna?”
“Nič mi nisi dolžna. Ti jaz častim.”
“Res?”
“Ja, ja.”
“Dobro, hvala ti.”
“Prosim.”
“Naslednjič ti bom jaz častila.”
“Zmenjeno.”
“Dobro. Bodi fajn Klara. Hvala ti še enkrat.”
“Prosim. Enako. Se vidimo jutri.”
“Itak, da se. Čau čau.”
“Čau čau Laura.”
Laura mi je še pomahala v slovo. In jaz sem nadaljevala s svojim delom.
Čez dobri dve uri končam z delom in sem prav postala utrujena od dela. Je videti, da nisem več navajena delati tak tempo dela.
V kavarni je bilo kar veliko stran, tudi takih, ki jih poznam, tako, da sem se lahko pogovarjala.
“Klara, zdaj bom jaz šel domov. A bi mi dala dva kosa zavitka za domov?” je vprašal Lojz.
“Ja seveda. Zdaj pa se je odmrznil.” sem mu dejala.
“Hvala ti.”
“Prosim.”
Pripravila sem dva zavitka za Lojza.
“Ekola Lojz.”
“Dobro. Koliko sem ti dolžan?”
“Oo samo malo. Dolžan si mi 6€.”
“Ekola, na 10€, drobiž pa obdrži.” reče Lojz.
“Hvala ti.”
“Prosim. A ti je že kdo dal kaj manče danes? Ali sem prvi?”
“Ne, ne sem že dobila nekaj manče danes.”
“Lepo.”
“Aha.”
“Zdaj pa grem na kosilo h moji Minki.”
“Lepo. Pa dober tek! In pozdravi Minko. Prav?”
“Ja, ja jo bom pozdravil.”
“Lepo.”
“Dobro. Zdaj grem. Fajn bodi Klari in pozdravi doma.”
“Ja hvala.”
Lojz je šel in jaz sem spravila denar v blagajno in mančo sem si tudi spravila.
