Ljubiti škorpijona

5. Poglavje

Nekdo potrka na vrata. Pri babici in dediju se nimam navade zapirati v sobo, toda ko se to zgodi, me pustijo pri miru. Ponavadi.
Hitro potegnem slušalke iz ušes. Od solz že zdavnaj ni ostalo nič. Moj izvir je presahnil.
»Greš zraven?« me vpraša nežen babičin glas.
Preplašeno jo pogledam. »Kaj toliko je že ura?«
Prikimavanje. »Si se učila?« vprašujoč pogled zavrta vame.
Ona je ena izmed redkih oseb, ki se ji resnično težko zlažem. Na konici jezika že imam pritrdilen odgovor ter izpit kot izgovor.
»Ne. Bila sem izčrpana. Zaspala sem. Takoj pridem.«
»Ubožica. Te bom počakala. Zdaj si si vsaj malo odpočila.«
Vrag pa tak počitek. V želodcu me zbada, saj nisem navajena spati čez dan, še manj pa po jedi. Vso pohištvo pleše pred mojimi očmi, ki jih komaj držim odprte. Presneto! Konec tedna me res čaka izpit in svoj čas bi vsekakor lahko porabila koristneje od dremanja ter objokovanja izdajalskega fanta.
Skobacam se iz postelje, slečem kavbojke ter nase navlečem trenirko, ki ni videla pralnega stroja že lep čas. Vonj domačih živali in vonj njihovih iztrebkov me nikoli nista motila. Toda vse ima svoje meje. Stvar mora v pranje. Takoj, ko se vrnem. Za zdaj bo še dobra.
V žep vtaknem tri kose kruha, pest mačjih priboljškov, svoj videz pa zaokrožim z nekaj številk premajhnimi natikači. Nekako rastejo z mano vred, da so mi še vedno prav.
Vrata hleva so že odprta, naše tri kravice je babica že postregla z zjutraj nakošeno travo. Radovedno obračajo glave proti meni, ko kruh zlagam na okensko polico. Majhna nagrada za velika nenasitna usta. Kdo bi si mislil, koliko lahko vase zbašejo tri simentalke*. Nikoli ne bi izvedela, če jim obroka ne bi morala priskrbeti sama. Nesreča, ki je skoraj prikovala dedija na bolniško posteljo, je name zvalila vso odgovornost do živine. Košnja, spravljanje sena, vožnja traktorja. Vse je padlo name. Sicer je bila vsa družina mnenja, da bi morali govedo čim prej prodati, dedija pa strpati v dom za ostarele, toda jaz sem obojemu ostro nasprotovala. Vest mi ne bi pustila spati, če bi bil dedi nekje daleč, med ljudmi, ki jih niti ne bi poznal. In moja ljubezen do krav ni mogla dopustiti, da bi se naše Šeke kar tako znebili. Nisem zastonj bikica po horoskopu.
Študirati in voditi majhno kmetijo skoraj brez dohodkov hkrati, ni enostavno. Nihče ni verjel, da mi bo uspelo. Toda dali so mi priložnost. Če ne zaradi drugega pa zato, da bi se lahko smejali mojim neuspelim poskusom. Pa sem še vedno tu. Z nasmeškom na obrazu umivam vimena in natikam prvi kravi na seske molzni stroj. Babica stoji ob strani in me opazuje.
»Vse v redu?« radovedno vprašam.
»Ja. Le... Lažje bi ti bilo, če bi Šeko prodali.«
Obraz se mi nekoliko pomrači, ona pa nadaljuje: »Ti pa si si zdaj nakopala še dve telici.«
Ja, ja, priložnost sem pograbila kot bika za roge. Vsi so se držali za glavo, ko so mi pripeljali novo govedo k hiši. Precej sem jih šokirala. Tudi samo sebe. Nisem si mislila, da sem sposobna tako zelo kljubovati družini.
»Telica je ena, druga je krava. Navajeni bosta na stroj. Nič lažjega.«
»Šeko bo treba vseeno pomolzti ročno,« zavzdihne.
Moja babica je močna ženska. Vedno mi je pomagala, ko sem se borila za kaj. Tudi proti prodaji krav. Toda vem, da ji pojenjajo moči za garaško delo. Pomaga mi, kolikor zmore, jaz pa se po drugi strani trudim olajšati ji življenje. Oba z dedijem sta vedno trdila, da te kmetije nihče ne bo imel za njima. Presenečenje!
»Ročno, strojno, samo, da imamo mleko,« skomignem, ona pa znova zavzdihne nad mojo trmo.
V kratkem nameravam začeti tudi s predelavo mleka v mlečne izdelke. Ni ga namreč čez domač jogurt.
»Poleg tega, nekje moram izkoristiti znanje študija živinoreje,« pojasnim in pomolim prvi kos kruha pomolženi kravi.
»Lahko bi se poročila na kmetijo. Po možnosti nekje v ravnini. Kako boš od tu hodila na predavanja pozimi, ko bo sneg?«
Potlačim zdolgočasen vzdih. Ta pogovor sem imela že tolikokrat...
»Če ne bo veliko snega, brez težav. Če ga bo pa dosti, se bom do glavne ceste peljala s traktorjem.«
»Vso štipendijo boš porabila za gorivo.«
»Bo vsaj koristno porabljena,« smeje rečem, da sem deležna grdega pogleda.
Babica nejeverno zmaja z glavo. V očeh ji berem, da ji kljub temu gre na smeh. Vsekakor je ponosna name, a to priznati v trmasti družini kot je moja, ni mačji kašelj.
Premaknem se še k zadnji, kravi Šeki in pristavim molzni stolček, pripravljena na rodeo. Najbolj muhasto kravo v tem vesolju smo ob peti telitvi poskušali navaditi na strojno molžo. Izšlo se je nekako tako, da sem štirinajst dni hodila naokrog z buško sredi glave in nekoliko ploščatim podplatom leve noge. Kravja izdajalka me je najprej brcnila—od tod buška—nato pa še pohodila. Pa mi vi pokažite še eno kravo, ki trenira atletiko. Saj Šeka ni zlobna, a ima moj karakter. Ali gre po njeno ali pa ne gre.

Nisem se še vrgla z balkona. Vsaj zaenkrat še ne.
Znova korakam proti šoli. Pisne izpite sem že prestala, danes me čaka prvi ustni. Vsa se tresem. Matematika je predmet, za katerega pričakujem dobre rezultate, kar me dela še bolj živčno. Poleg misli, ki mi ne dajo miru.
Kako se lahko nekdo obnaša v enem trenutku tako... Tako prijazno in srčkano in oh in sploh, v naslednjem pa hladno kot led?! Kako?!?
Vražji Elder mi je in mi verjetno vedno bo uganka. Zadnjič s tistim mahanjem je bil tako presneto sladek, zdaj pa komaj spregovori z mano. Bentila sem se že po tistem enem jebenem odkimljaju. En jeben odkimljaj! Ahh! Sploh ne vem, zakaj se sekiram. Tako ali tako ne bi smela pričakovati nič drugega. To se ponavlja že dolgo. En dan je prekrasen, potem me mesec dni noče poznati, nato sem spet dovolj dobra zanj. Za tem preteče novih štirinajst dni ignorance z njegove strani. Kot v začaranem krogu.
Počasi mi postaja vseeno. Moralo bi mi biti že zdavnaj, toda to nadležno upanje še vedno tli nekje pod površjem, pokopano pod pepelom in za nič na svetu noče ugasniti.
Danes je na vrsti za mano, zato ga po vsej verjetnosti ne bom videla. Nisem več prepričana ali je to dobro ali slabo.
V učilnico me pokličejo, kakor hitro prispem. Odlično. Preidimo s premlevanja v neko koristno delo. Pred komisijo vlečem listek s številko in ga pomolim predsedniku. Ta mi vrne list z nalogami. Na hitro ga preletim. V redu.
Prva naloga: odlično, to bo šlo.
Druga naloga: mala malica.
Tretja naloga: to bom že nekako rešila.
Potrebovala sem pičlih pet sekund, da sem podala svojo odločitev. Ne nameravam menjati listka. Moj predhodnik je bil celo tako prijazen, da mi je na šolski kalkulator izpisal neko poved s pomočjo matematičnih znakov. Žal nimam potrpljenja, da bi se lotila razvozlavanja pomena. Trenutno imam druge težave v obliki stolpcev. Statistiko imam rada, dokler me ne poišče v obliki zvijanja stolpcev diagrama v valje. Niti ne vem, komu je padlo na pamet stiščati statistiko v valje ali valje v statistiko. Vsako zase je prav super, skupaj pa sta nemogoča kombinacija.
Pogledam na uro. Pojma nimam, kdaj sem začela reševati, zato tudi ne vem, koliko časa mi je še ostalo. Rezultate še enkrat hitro preverim. Razen, če sem naredila napako v formuli, bi naj bilo pravilno. Nazadnje zberem pogum, vstanem in zakorakam proti profesorjem. Za hip se mi zazdi, da je bilo to čisto prelahko, da bi se lahko dobro izteklo. Še posebej, ker sem deležna vprašujočih pogledov s strani vseh treh članov komisije.
»Si že končala?« me vpraša eden.
Vneto prikimam. Nimam si več kaj začeti s temi papirji.
»To je bilo pa hitro.«
Z izpitom sem končala v pičlih desetih minutah. Preden sem vstopila pa sem pred vrati pustila sošolko z mojimi zapiski. Prizor, pred katerim se znajdem zdaj, me nekoliko vrže s tira. Profesor še nekaj zakriči za mano.
»N-na vrsti si,« s težavo izjavim.
Velike, od presenečenja široko razprte oči, se zazrejo vame.
»Že?«
Prikimam. Zmanjkalo mi je besed, da bi odgovorila kot se spodobi.
»Lahko, prosim, vrneš zapiske Irini in se ji zahvališ?« mi reče Leon, ko vstane.
»Bom,« se nasmehnem.

_____________________________________
*Simmental-pasma goveda, rjavo bele barve