Ljubiti škorpijona

15. Poglavje

Nekako se je moj spomin na tisti točki izgubil. Preprosto razblinil. Popolnoma sem pozabila, kaj sta si tedaj dopisovala z Jasmin. Sklepam, da ni bilo nič življensko pomembnega. Vem samo, da je nekoliko pozneje prišel na obisk, kjer ga je Jasmin 'zroastala' in spomnim se, kako zverinsko sem se drla nanjo zaradi tega. Leon se je med vsem tem kaosom le nasmihal. Med tem prepirom in nerganjem mami, zakaj je sploh kaj omenila sestri, sem s kotičkom očesa ujela, kako je očka dregnil Leona med rebra, sprašujoč, kako mi bo v bodoče kos. Njegov odgovor je bil razlog, da sem se neke noči znašla pri njem doma.
»Če ti za nagrado pove, kako te ima rada, je vredno potrpeti.«
Narahlo zmajam z glavo. Vedno znova me lovijo ti spomini in me vlečejo nazaj v preteklost. Čeprav se od tu naprej najraje ne bi spominjala.
»... zato vam bi rada predstavila profesorja Rugsbyja.«
Pretreseno zamežikam ter umaknem dlan izpod brade. »Kaj se dogaja?«
»Očitno nov profesor za managemant,« mi pojasni Leon, ne da bi umaknil pogled. Zdi se mi nekoliko razdražen, ko ga tako opazujem od strani. Ne vem, zakaj se tako drži, saj...
Po prostoru se zaslišijo pritajeni vzdihi presenečenja. Ozrem se naokoli, a ne za dolgo, saj čutim prebadajoče poglede na sebi. Kaj za...?!
»To je profesor?« presenečeno zašepetam Leonu. Nameravala sem namreč že reči, da ne more biti nič posebnega, a če bi imeli vsi profesorji takšno pojavo, bi bila prisotnost 100% in motivacija za delo na vrhuncu.
Leon se obrne proti meni in občutek imam, da ocenjuje moj odziv.
»Ga poznaš?« me naposled vpraša.
Zmajam z glavo. »Bi ga morala?«
Nejeverno me pogleda. »Če te pa gleda.«
»Ne gleda mene,« zagodrnjam. Dovolj so vsi tisti ljubosumni pogledi okoli mene, ne rabim še njegovega obsojanja. Poleg tega...
Zagotovo ne gleda mene!
Na mojo srečo se profesorja spredaj začneta pogovarjati in moje misli znova odtavajo, dokler me Leon ne dregne, naj ga spet spustim ven. Z najslajšim možnim nasmehom.
Tudi sama rabim svež zrak. Odpravim se po stopnicah navzdol in presneto, da me danes sreča ne spremlja. Rojena neroda zijam naokoli ter zadanem v nekaj. Poletim po zraku preden bi se uspela ujeti in telebnem čez zadnje stopnice kolikor sem dolga in široka, naravnost pred profesorjeve noge. Oč me zapečejo, ko se spomnim, koliko sramote sem si pravkar na novo nakopala. Toda ne nameravam jokati tu pred vsemi.
»Gospodična, ste v redu?«
Oh, ti šmorn!
Zakaj, bogec, zakaj jaz?!
»Ja, ja, v redu sem,« hitro rečem, nato pa umaknem pogled. Njegove iskrive rjave oči, polne skrbi, so nekoliko preveč zame in za moje skrhano srce.
»Ste se poškodovali? Vas boli?«
»Samo moj ponos,« zagodrnjam ter se opotekajoč z njegovo pomočjo skobacam na noge. Sploh ga ne upam več pogledati, a po njegovih besedah slutim, da se je nasmehnil.
»Bojim se, da vam je težko verjeti. Precej grdo ste padli.«
Jezus Kristus, kaj mogoče izgledam kot triletno dekle?!
»Potem pa pridite z mano na wc, gledat, kako bom pretakala krokodilje solze,« zagodrnjam, upajoč, da me ni slišal.
Res si želim na samo. Stran od moških osebkov, ki v moje urejeno življenje prinašajo zmedo.
Previdno prenesem težo na svojo poškodovano nogo. Presune me val bolečine, a stisnem zobe in prestopim. Bo že šlo. Nimam daleč.
»Hvala vam,« še rečem profesorju, nato pa kar se da hitro šepajoč izginem za vrati.
Zakaj se mora to vedno dogajati meni? Vedno, ko že mislim, da bom imela odličen dan, se nekaj hudo zalomi.
Vsa v solzah se seseden na pokrov straniščne školjke. Nekaj lističev wc papirja poskuša ubraniti mojo maskaro pred popolnim propadom. Presneto, da res nisem hotela jokati. Kar tako si solze izmislijo, da jim je dovolj in me morajo zapustiti. Saj nisem prva, ki je padla po stopnicah, no!
Hlipanje uduišm v rokavu, saj slišim nekoga pri vratih. Z malo sreče me nihče ne bo našel tu notri.
»Cat?«
Oh, ne.
»Cat, si tu notri?«
Najraje bi zavpila, naj me pusti pri miru, a to bi me le izdalo.
»Catalina?«
»V prvi kabini,« posmrknem in odklenem vrata. Vstopi ter ponovno zaklene za sabo.
Ne, kabine sploh niso tako velike.
Ne, ni se treba sprehoditi do vrat.
Tako da ja, moja glava je iz oči v oči z njegovo... Glavico.
Zavijem z očmi. »Kaj bi rad?«
»Se prepričal, da si v redu.«
»Telebnila sem čez pet stopnic pred polno predavalnico... Seveda nisem v redu!«
»Tega nisi rekla svojemu gospodu profesorju.«
Se mi posmiha?! Ker če se mi, ga lahko tudi ugriznem tam, kjer sem ga včasih polizala.
»Ne poznam ga in ni gledal mene, ti ljubosumno tele! Četudi bi me, kaj to tebe briga?! Vse kurbe se obešajo po tebi pa sem tiho, tebi se pa enkrat zazdi, da me nekdo gleda in...« z rokami zakrilim po zraku.
»Oprosti. Nisem hotel izpasti ljubosumno,« reče s tihim glasom. Umirjeno. Ker on je Leon Elder. Njega nič ne vrže s tira.
Zakaj se sploh trudim? Ne ljubi se mi prepirati. »Kakorkoli.«
»To je nekako najina stvar, kaj?« reče po kratkem molku z rahlim nasmeškom.
»Kaj?«
»To... Na straniščih. Na samem.«
Na konici jezika imam, da bi bevsknila vanj, da je to samo njegova stvar, a se ugriznem v jezik. Naučiti se moram, kako ne biti nesramna, ko poskušajo biti drugi prijazni do mene.
Globoko zajamem sapo. »Pa je res, ne?«
V odgovor se mi nasmehne. Saj, kdo se pa ponaša s tem, da je dober poleg cmeravih deklet. Nismo najboljša izbira družbe.
»Zamudil boš predavanja.«
Potlačim vzdih. Ne ljubi se mi iskati primerne teme za pogovor.
»Bi prišla naslednji teden sabo na pijačo?«
Pričnem zmajevati z glavo, a še doda: »Samo mi bomo. Sošolci. Nihče, kogar ne bi že vsaj enkrat srečala.«
Cenim njegovo skrb zame. In to, da se je spomnil, kako nesposobna sem vključevanja v družbo.
»Ne morem, Leon.«
Gleda me nejeverno. »Ne izgovarjaj se. Pridi. Lepo bo.«
»Res ne morem. Kmetijo vodim.«
Ko nič ne reče, pogledam gor. Široko razprte oči so dovolj zgovorne.
»Ne glej me tako.«
»Ti to resno?«
»Ja.«
Kaj bi imela od laganja? Nič. Niti dobrega izgovora.
»Čigavo?«
Nejevoljno zaprham. Odločam se še ali bi se začela smejati ali bi se raje ponovno zjokala ob tem njegovem neobrzdanem ljubosumju.