Ljubiti škorpijona

11. Poglavje

Jebemu... To 'zlesti v mehko posteljo in začeti z učenjem' se je končalo z 'zlesti v posteljo in zaspati med kupom zapiskov'. Glava mi je preprosto omahnila na stran, da sem se zbudila v ne preveč udobnem položaju. Mežikajoč sem se ozirala okoli sebe ter ugotavljala, kaj pri milem bogecu se je zgodilo.
Učenje sem prevarala s posteljo.
Kako prikladno. In kako neugodno! Moja glava bo prazna, moj čas zaseden, urnik pa natrpan.
Godrnjaje zlezem kar v kavbojke in pulover, ki sem si ju pripravila za v šolo. Vsaj toliko samodiscipline še premorem. Odkorakam proti hlevu.
Največja napaka? Nisem spila kave, da bi spoznala, kako ljubka baraba bom danes.
»Doobro jutroo!« zaščebetam, prestrašim babico in krave. Pa verejetno še polovico sosedov.
»Cat! Kako si pa oblečena! Ne moreš taka sem noter.«
Prrzirljivo zaprham, rekoč: »Glej me.«
V odgovor dobim nejevoljno godrnjanje.
»Daj no, babi, ne godrnjaj že ob pol petih zjutraj. To ti samo škodi.«
Vražji nasmešek mi igra na obrazu. Samo grdo me pogleda.
»Trave bo še dovolj za zdaj?«
»Za molžo še.«
Varanje s posteljo se nenadoma zdi najslabša možna ideja.
»Bom nakosila preden grem.«
Vprašujoče me pogleda, saj ve, koliko časa mi bo ostalo, da pridem do šole. Malo, malo, majceno. Z macolo bi se udarjala po glavi, če bi pomagalo.
Raje poprimem za delo. Jutranja hlevska rutina poteka gladko, nakar se z dedkom posvetujem, kje bi bilo treba pokositi najprej.
»Doli, ob potoku.«
Sem se prej tolkla po glavi? Ne? No, zdaj je pravi čas. Potok je najbolj oddaljen del, ki ga še imamo v najemu. Deset minut s traktorjem do tja in deset nazaj. Poberem še koso, nataknem škornje, svojo okorno rit odnesem do traktorja ter se skobacam nanj. Ročice ob sedežu se morajo počutiti prav klavstrofobično poleg mojih širokih bokov.
Motor oživi in spodbudi tistih nekaj konjev, kar jih premore. Poleg brnenja si prepevam. Mali rdeči traaktoor, ta da dum dum dum. Moram si kupiti eno tistih majic z napisom 'traktor v prvi, šnops v krvi'.
Čez skoraj eno uro drviva nazaj, po bregu navzgor. Ura naju hoče prehitevati. Krepko čez pol osmo se presedlam v avto, še eno uro pa traja, da prispem do fakultete.
Svojo od vožnje pretreseno zadnjico odnesem do predavalnice. Ponavadi sem bila prva. Sedela v šesti vrsti in čakala profesorico, pri tem pa se penila čez ljudi, kako lahko že na začetku leta zamujajo. Nekaj mesecev kasneje sem tukaj jaz, pred vrati, kalkuliram, kako bom najmanj opaženo smuknila noter.
Skozi špranjo preskeniram sedeže. List za prisotnost že kroži. Nekaj trenutkov še pomišljam, nato pa odprem vrata. Profesorica me nekoliko nejevoljno ošine s pogledom, zamomljam ji v pozdrav in se napotim po stopnicah navzgor. Leon ujame moj pogled, takoj zatem pa pogleda vstran. Jaz pa tudi. Jooj, to je tako nerodno!
Smuknem v peto vrsto.
»Zdravo,« zašepetam.
Leon me presenečeno pogleda preden mi odgovori.
K njemu sem se vsedla samo zato, ker bo list vsak hip pri njemu. Moje kolegice so se že podpisale. Da ne bi kdo slučajno mislil, da tako hrepenim po njegovi družbi.
Odločim se, da se je najbolje osredotočiti na predavanje.

Lulat. Lulat. Lulat. Mooraam lulaaat! Presneto predavanje se vleče ravno tedaj, ko ne bi bilo treba. Pišuka, kako me lulat! Brez veze je, da mi možgani dopovedujejo, naj ne mislim na stranišče, odprto pipo in šumenje slapov. Jooj, kako me lulat! Za kakšno sekundo se mi uspe dovolj zbrati, da dejansko poslušam, kaj ima profesorica za povedati. Predvsem pa mislim na odrešilen obisk ženskega stranišča takoj v odmoru. Kaj mi je bilo treba popiti skoraj cele pol litra vode, ki sem jo vzela s sabo?! Uf, uf, uf! Naj že reče, da je konec.
»O, toliko je že ura! Samo minutko še, da to razložim do konca,« se zasliši izpred mikrofona.
Neeeeeeeeeeeeeeeeee!
Čez minutko bo pod mojim stolom ena ogromna luža in potrebno bo evakuirati celotno predavalnico. Ohjej.
Moram se resno zadržati, da ne zacepetam od sreče, ko ženska končno izreče tolažilno besedo. Sanje vsakega učenca, dijaka in študenta.
O. D. M. O. R.
Pograbim telefon ter se ravno nameravam pognati proti vratom, pa me nekaj potapka po rami. Sranje! Kaj je zdaj?!
Naglo se zasučem.
»Ja?«
»Si videla, da imamo zdravstveni pregled?«
»Nekaj sem videla, ja, ampak nisem utegnila podrobneje pogledati.«
»Veš mogoče, kako veš, kateri si na vrsti?«
Skomignem. »Sanja se mi ne.«
In res se mi mudi. Z največjim veseljem bi še klepetala s tabo, Leon, toda narava kliče. Zdi se, kot da sem nesramno odhitela. Ne zdi se niti, da sem imela kaj dosti izbire. Bom poskušala popraviti vtis, ko se vrnem.
Senzor pipe me ignorira. Noče izpljuniti tisto malo vode, ki bi jo hotela. Nesramno. Prestavim se k naslednji. Nič boljše.
»Resno?!« zagodrnjam sama pri sebi ter se prestavim k tretji.
Medtem ko mi topla voda greje ledene dlani, se zazrem v ogledalo. Vame zre mlada ženska  z dolgimi ravnimi svetlo rjavimi lasmi, velikimi sivimi očmi, zmerno naličena in koliko toliko naspana. Moram priznati, da dobro izgledam glede na preteklo noč.
In kdaj sem utegnila tako zrasti, se spremeniti? Očitno je že kar nekaj časa, odkar sem se pošteno pogledala v ogledalu, ne le preverila popolnost maskare. Hudomušno se nasmehnem in odsev to ponovi.
»Presneto, dekle, če te Leon ne opazi zdaj, te ne bo nikoli!«
Wau! Sama sebe uspem osupniti nad svojimi mislimi. Koliko mi je še sploh do njega? Bi mu res rada dokazala kaj več? Da sem vredna biti njegovo dekle, ne le kot nekakšen plan B, ampak tudi tako, da bi mu dejansko bilo mar zame? Če dobro pomislim, se fant zares trudi. Odkar smo začeli z drugim letnikom. Lahko bi mu dala možnost, da dokaže, da se je spremenil.
Roke za silo obrišem v papirnate brisačke, se zasučem ter zadovoljna sama s sabo odkorakam nazaj v predavalnico. Zakaj bi morala nejevoljo ves dan vlačiti za sabo? Lepa sem, mlada in če tega ne bo opazil on, bo pa kdo drug. Odločena sem.
Nehala se bom igrati s svojim srcem in spanjem in mu dala drugo možnost. Če jo zapravi, lahko gre k vragu.
Kakor hitro se vrnem, se z mano vred vrne tudi nekaj slabe volje. Na Leona pleza nova psica. To je res težko tolerirati, a če sem odločena, da ga dobim nazaj, bom morala potrpeti.
Nadenem si nasmešek in se povzpem po stopnicah. »Sori, mudilo se mi je. Kdaj pa imamo tiste preglede?«
Leon me začudeno pogleda. Zdi se, da še vedno ne more dojeti, da se pogovarjam z njim. »Napisani smo po nekih številkah, ne vem pa, kje jih najti.«
»Ko se prijaviš v sistem ti na vrhu izpiše številko. Tiste so.«
Te male kurbe ni nihče ničesar vprašal, a njegovo pozornost ima takoj. Tudi prav. Ne nameravam se vmešavati.
Mirno se vsedem in začnem kuhati mulo. V srednji sem imela njegovo pozornost zaradi najinih skupnih kolegov. Zdaj sem sama. In zdi se, da sem postala ravno prav nezanimiva. Oh, kako bi mu jih napela. Smrkavec! Najbolj od vsega me jezi to, da ju imam za sabo in ne morem nadzirati, kaj se dogaja. Popeniš.
Zakaj se je sploh presedel? Mu grem na jetra? Je moja družba postala res tako grozno neprebavljiva? Se me je naveličal? Je samo slabe volje?