Ljubiti škorpijona

42. Poglavje

Samo šalim se. Vsaka moja beseda je izrečena z dobro mero posmeha, a starša se spogledata. 
»Ja,« naposled reče Pablo. 
Nimam nekega jasnega občutka, kako dolgo sedim tam, odprtih ust, zaprepadena nad samo mislijo na to. 
Vse skupaj je le neslana šala, ne? 
Prosim.
Naj nekdo to reče. 
»Nisem vedel, da današnji odrasli moški potrebujejo varuške,« se vmeša dedek. 
Sama še nisem prišla k sebi, da bi spregovorila. Kot da ni bil zadosten šok samo dejstvo, da se je celotna Elderjeva rodbina naenkrat narisala pred mojimi vrati. 
»Ne bi prosili, če ne bi sami poskusili že vsega.«
Prostor zapustim čisto po francosko, v pozdrav zgolj dvignem kazalec, ki prosi za minutko.
Potrebujem odmor.
Timeout.
Kajti to je preveč celo za resničnostni šov.
Saj res, moram preveriti, če so kje skrite kamere.
Do konca skuham kavo, jo nalijem v dve skodelici ter vse skupaj odnesem v sobo, ne da bi zares poslušala nadaljevanje pogovora. Ponavadi kave ne pijem drugače kot zjutraj, pa še tedaj tisto razredčeno, ki sem jo postregla Elderjevima. Zdaj bi tudi meni bolj prijal alkohol, a nekdo mora ohraniti trezno glavo. 
Za sabo zaprem vrata in tovor postavim na mizo ob oknu, ki mi služi kot pisalna miza. Naslonim se nanjo ter se zazrem v sezuto gmoto na svoji postelji. Namrščim se. 
»Tebe bi človek lažje nosil kot prenašal, Elder. Enako velja za tvojo družino.«
Premakne se. »Hmm?«
»Ja, le zbudi se,« zagodrnjam glasneje, da se tudi on namršči. 
»Ne tako glasno.«
Njegovo tarnanje mi ne pride do živega. Z glasnim vzdihom ter zavijanjem z očmi sedem k njemu.
»Daj, spravi se pokonci. Popij to.«
Z eno roko podpiram njegov hrbet, da lahko sedi vzravnano, z drugo pa sežem po eni izmed kadečih se skodelic.
Grimasa njegovega nezadovoljnega obraza se le še popači, ko okusi grenko tekočino. 
»Fuuj.«
»Fuj, ja, fuj. Kaj pa nisi rekel alkoholu prej fuj pa zdaj ne bi bila, kjer sva.«
Dejansko, če se danes ne bi napil, ga ne bi zvlekli k meni. In zdaj pričakujejo od mene, da ga bom obdržala kot potepuškega psa. 
Ne morem zanikati, bili so časi, ko bi v tem trenutku cepetala od sreče. Vsekakor pa mi ta vloga ne diši preveč, ko sem se že tako sramotno zapletla s profesorjem, pa čeprav je le brat...
Oh, kakorkoli!
Sem, kje sem. Očitno bom morala to požreti.
Leon me pogleda z zabuhlimi očmi, ki jih komaj drži odprte. 
»Dovolj imam,« reče nekoliko roteče.
»Nisem tvoja mama. Ne bom te silila.«
Blago se nasmehne ter poišče mojo dlan.
»Cat, si res ti?«
Nekaj trenutkov le sedim tam. Ne umaknem roke. Toliko, da ne pozabim dihati. Sedim in nejeverno zrem vanj, sprašujoč se, na kateri točki svojega življenja sem se tako brezupno zaljubila v to bitje. Verjetno je resnica skrita bližje trenutku, ko sem ga prvič videla, kot času, ko sva začela hoditi.
Nekatere stvari mi preprosto ne grejo v račun. Sovražnika, partnerja, tujca... Vse sva že bila. Za to, kar sva zdaj, bi res težko našla primeren opis.
»Ja, Leon, jaz sem.«
»Me boš spet pustila samega, kajne? Odšla boš.«
Ne odpre oči, sicer bi videl mojo naraščajočo nejevero. 
»V hiši bom. Pokliči, če boš kaj potreboval.«
S temi besedami vstanem in se odpravim nazaj k njegovim staršem. Dolžna sem jim namreč še odgovor. 
Brez mene so se lepo zapletli v pogovor, a kakor hitro se prikažem na vratih, obmolknejo.
»Kako je z njim?«
»Diha,« skomignem. »Napojila sem ga s kavo. Za zdaj ga še ne nameravam premestiti k teletom.«
V zraku je čutiti nekakšno napetost, zaradi katere nihče ni prepričan ali naj se smeji ali naj raje ostane resen. 
Tišino ponovno prekinem jaz.
»Kdaj ga nameravate priti iskat?«
Esmeralda in Pablo si vidno oddahneta.
Kdo bi si mislil, da bo nekdo tako navdušen nad dejstvom, da sem pripravljena vzeti njihovega otroka k sebi.
»Kadarkoli. Ti samo povej, ko ga boš imela zadosti pa se bova pripeljala ponj.«
Res? Odpeljite ga zdaj s sabo!
Sabrini ob očetovih besedah zasijejo oči. 
»Spet bomo prišli?« upajoče vpraša.
Takšno iskreno navdušenje mi v trenutku na obraz nariše nasmeh. Na otrokih je nekakšna neprisiljenost, pristnost, kar odrasli vse premalo cenijo. Primanjkuje ljudi, ki bi ti v obraz povedali resnico, brez ovinkarjenja. 
»Hočeš videti moje krave?«
Poskoči in odkoraka skoraj pred mano ven. Za dovoljenje še vseeno prosim njene starše, da ne bi bilo hude krvi. 
Na koncu z mano odidejo vsi člani družine. Prepričana sem, da je hotel Pablo samo preveriti ali sem sposobna rejka. Ocena dekleta, ki vsem trdi, da zmore.
Kmalu zatem pa se odpravijo domov. 
»Ali res ne morem ostati tudi jaz?« modeluje Sabrina.
Mama zmaja z glavo. »Ne, ljubica, Catalina bo že tako ali tako imela polne roke dela s tvojim bratom.«
Prav ima. A kljub temu sem prepričana, da bi bilo z njo pol manj dela kot z njim. 
Nejevoljno se zazre v tla, brcajoč kamen pred sabo. 
»No, prav. Potem pa adijo, Cat.«
»Lepotička, ne jokaj. Saj se bova še videli.«
Pokleknem k njej ter jo potegnem v objem.
»Ko prideš naslednjič, ti pokažem, kako se mali pujski igrajo z žogo, prav?« ji šepnem na uho. 
Obrazek se ji razjasni in pripravljena se je posloviti boljše volje. 
»Najlepša ti hvala, Catalina, za tole,« se oglasi Pablo z voznikovega sedeža.
Esmeralda pa doda, kako bosta večno moja dolžnika. 
Na to se le plaho nasmehnem, kajti... Pač, nihče ne ve, kaj bo prinesla prihodnost. 
S prekrižanimi rokami na prstih se odmaknem od avta, ko ta zakoplje z mesta. Sabrina mi maha, dokler ne izginejo za prvim ovinkom.
»To je bil razburljiv dan,« rečem sama sebi v oblak prahu. 
Opomniti se moram, da je za njimi ostal spominek v velikosti odraslega človeka, nakar me presune.
Kje bo spal?
Zakaj ne morem nikoli prej premisliti, preden naredim katerokoli neumnost?
Ugh! Nadležno. 
Saj imam zakonsko posteljo, zapuščino prednikov, a deliti si prostor spanja s predstavnikom nasprotnega spola, ki ni tvoj fant, nikoli ni dobra ideja. 
Zdaj mi ne preostane drugega, kot moliti, da to ne pride na ušesa Hugu.
Ničesar nimam za skrivati. Naj mi bo kdo še tako všeč, nikoli si ne bi privoščila varanja. Dovolj tega sranja sem videla pri sestri, preden je spoznala Jerryja. Toda sam občutek, ko imaš nekoga v tako intimnem prostoru kot je spalnica, ni prijeten.
Ali pa bom preprosto dala Leona spat v skupni boks s teleti.
Nisem se še odločila.