9.2. Poglavje

1 0 0
                                    

“Kaj to pomeni, da najin oče, ni pravi oče?”
“Ja. Mama tvojega očeta je spoznala, ko je bila stara 15 let. In ko je bila stara 17 let in ko je ugotovila, da je noseča jo je zapustil. In ona je ostala sama. A ko je vaju rodila je bila najbolj srečen človek na svetu.”
“Lepo slišati. Kje pa je naju mami rodila?” jo vprašam.
“Peljali smo jo v porodnišnico v Ljubljano.”
“Tako daleč?”
“Ja. Ker tukaj okoli ni bilo nobene blizu.”
“Aaa. A bi bilo mogoče, da bi v Ljubljani izvedela glede mojega brata?” sem jo vprašala.
“Ne vem Laura. Lahko bi se pozanimale. A prvo ti moram še povedati glede te moči, ko sem ti že nekaj omenila.” reče teta.
“No pa povej. A si naredimo kavo?” jo vprašam.
“Lahko ja.”
Teta se je usedla k mizi in jaz pa sem pristavila vodo za kavo. Šla sem v shrambo pogledati za kakšen piškot.

Usedla sem se še jaz k mizi in teti ponudila kavo in piškote, ki sem jih dobila v shrambi.
“No zdaj mi pa lahko poveš vse.” ji rečem.
“Ja pa začnimo.” pritrdi teta.
S komolci sem se naslonila na mizo.
“No začelo se je tako...” je začela teta pripovedovati. “Kadar smo se z mami rodile smo imele zelo lepo otroštvo. Ko sem bila jaz stara 20 in tvoja mami 18, nama je rekla mami, da naj se prideva usesti k mizi, ker nama mora nekaj povedati. Usedle sva se in mami nama  je začela pripovedovati o tem, da midve imava zdaj neko posebno nadnaravno moč. A še preden je izjavila, katera moč je to se je tvoja mami zjezila in odrvela s hiše. Prav sunek je postal, ko je šla ven. Mami se ni trudila, da bi šla za njo, ker je vedela, da se bo ohladila in prišla nazaj.”
“In potem?” sem vprašala.

ZAPUŠČENA VASWhere stories live. Discover now