ZAPUŠČENA VAS

15. Poglavje

S Paulao sem šla v skladišče, da mi pokaže kje imajo mi je razkazala, kje so stvari spravljene in kje pride dostava. Dejala mi je, da naj si pripravim voziček z robo, ki je prišla in naj po tem si peljem ven v trgovino in naj zapomnim police, ki kaj manjka. Manjkalo je kar veliko stvari, tako, da sem se kar prevozila po trgovini gor in dol, in sem ugotovila, da nimam prav nič kondicije.
"Uff, zdaj sem se kar na hodila." sem rekla Pauli, ko sem prišla nazaj v skladišče.
"Ti verjamem. Tako je bilo pri meni, ko sem začela delat tukaj. Zdaj pa sem se že navadila. In se boš tudi ti, verjemi." mi pove.
"Ti verjamem na besedo. Kaj naj zdaj naredim?" vprašam.
"Lahko zdaj greš še enkrat pogledati police, in lahko še kaj popraviš." mi reče Paula.
"Zmenjeno."
Odšla sem pogledati med police kako se je obneslo in če je kaj za popraviti. Do zdaj kar sem se sprehodila med policami je bilo v redu. Zavila sem na levo, da grem še v zadnjo vrsto polic, ki jih imam za pregledati.
Ko sem prišla na konec vrste sem se v nekaj ali v nekoga zaletela.
"Opala pardon." sem se opravičila in stopila korak nazaj.
Pogledala sem v koga ali v kaj sem se zaletela. Dvignila sem pogled in videla sem, da sem se zaletela v enega postavnega mladeniča in v sekundi mi je postal všeč.
"Je v redu. Nisi samo ti kriva. A si nova tukaj v trgovini?" me vpraša mladenič.
"Ja v trgovini sem nova, a sem tukaj iz vasi." odgovorim.
"A res? Kako to, da se nisva še srečala?"
"Tega pa ne bi vedela. Jaz živim na koncu vasi, proti gozdu." mu povem.
"Aaa razumem. Jaz pa živim na tej strani vasi, malo naprej od te trgovine." odgovori.
"Lepo. Oprosti, zdaj pa moram it delati." se mu opravičim."
"Ja dobro. Oprosti, a bi lahko še izvedel tvoje ime?" me vpraša.
"Laura sem." mu odgovorim.
"Hvala. Jaz pa sem Matej." mi pove svoje ime.
"Prosim. Lepo ime." dodam.
"Hvala. A bi se kdaj dobila?" me še vpraša.
"Lahko."
"Kdaj pa?" me vpraša.
"Lahko danes, če želiš." mu predlagam.
"Lahko ja. Kdaj pa končaš?"
"Ob dveh." odgovorim.
"Zmenjeno. Ob dveh te počakam pred trgovino." pove.
"Dobro. Bodi fajn in se vidiva potem. Adijo!"
"Enako. Adijo!"
Obrnila sem se in odšla v skladišče h Pauli, ki je škatle dajala v voziček.
"Kje si bila tako dolgo?" me je okarala.
"V trgovini sem bila in po nesreči sem se zaletela v nekega mladeniča." sem odgovorila z rdečimi lici.
"Aja? Kaj ga poznam? Kako se kliče?" me vpraša.
"Matej se kliče." ji odgovorim.
"Ime mi je nekam znano." odgovori zamišljeno.
"Ja? Jaz ga pa ne poznam." ji dodam.
"Iz kje pa je?" me vpraša.
"Rekel je da je iz tega konca, malo naprej od te trgovine." ji odgovorim.
"Aja? Zdaj se res ne morem spomniti kateri Matej je." odgovori Paula.
"Ja, ja verjamem." dodam.