ZAPUŠČENA VAS

10. Poglavje

“Še tega te nisem vprašala. Kdo je pa moj pravi oči?” jo vprašam ob večerji.
“Tvoj pravi oči je pa Patrik.”
“S kje pa je?”
“Iz sosednje vasi je.” odgovori teta.
“A je še živ?” jo naprej sprašujem.
“Tega pa ne vem, ker že dolgo časa ga nisem videla in slišala.”
“Aaa ok. A misliš, da v porodnišnici bi kaj vedeli glede mojega brata dvojčka?”
“To pa že preveč sprašuješ.” reče teta.
“Dobro.”

Naslednje jutro sem se zbudila malo pred sedmo uro. To noč sem zelo dobro spala, brez, da bi se kaj zbujala. Ker ponavadi, ko sem kaj živčna ne spim v redu. No danes pa sem, vesela sem bila, a hkrati živčna, ker ne vem kaj mi bo direktor rekel. Odšla sem v kopalnico se urediti in potem sem odšla v kuhinjo skuhati kavo in čaj.
“Dobro jutro Laura! Kako si?” me je vprašala teta, ko je prišla v kuhinjo.
“V redu sem, hvala. Pa ti?”
“V redu sem. A danes si boljše spala?” me je vprašala.
“Ja sem spala bolje. A danes boš še ostala tukaj? Ali boš šla domov?” sem jo vprašala.
“Ja bom šla domov, da ne bo glih stric sam cel teden.” mi je dejala.
“Dobro.”
“Z veseljem.” mi odgovori.
“A gremo?” sem jo vprašala.
Ja, gremo.” mi pove.
“Dobro.”

Včeraj sem dobila pismo iz trgovine in napisali so mi, da z delom bom pričela naslednji teden v ponedeljek, ker je prišlo nekaj vmes. Nekako sem bila vesela, da nisem danes začela delati, ker sem potrebovala, da se naspim, ker zdaj tri noči nisem spala.
“Kdaj boš potem šla domov?” jo vprašam, ko smo sedele pri mizi s kavo.
“A se me želiš čim prej znebiti, a?” se začne teta smejati.
“Ne, ne to ne. Ampak toliko, da vem.” se nasmehnem.
“Razmišljala sem, da po tem po kosilu.”
“Dobro.”
“Ja.”
“Kaj potem za Klaro in Ano mi ni treba preveč skrbeti?” jo še vprašam.
“Ni ti treba.” odgovori teta.
“Dobro.”