14. Poglavje

1 0 0
                                    

Zbegano sem začela hoditi proti trgovini. Za uro nisem vedela, koliko je, ker nisem imela nobene. Ko sem prišla v trgovino sem videla, koliko je. Pet minut do sedmih je bilo. Sem se že malo ustrašila, da sem zamudila, ampak nisem.
Do mene je pristopila Paula in me z nasmehom na obrazu pozdravila.
"Dobro jutro Lura. Kako si?" me je vprašala.
"Dobro jutro Paula. V redu sem, hvala. Pa ti?" sem ji odvrnila.
"Super sem, ker vidim tebe." mi je odvrnila.
"Lepo slišat." sem ji dejala.
"Pridi ti pokažem, kje se boš preoblekla." mi je odvrnila.
Obrnila se je in začela hoditi, jaz pa za njo. Bila sem vesela, da imam neko družbo.
"Kadar sem prišla v službo, me je šef prosil, naj ti rečem, da moreš it h njemu v pisarno." me je oznanila.
"Hvala." sem ji odvrnila.
"Ni problema." mi je odgovorila.

Odšla sem proti pisarni in iz nje sem slišala neko kričanje. Potrkala sem na vrata in kričanje je potihnilo.
"Naprej!" je dejal znani glas. 
"Dobro jutro šef! Mi je rekla Paula, da naj pridem h vam." sem dejala. 
"Ja, res je. Prosil sem jo naj ti pove, ko prideš v službo. Stopi naprej prosim!" mi odgovori. 
"Hvala." 
Vstopila sem v pisarno in na sosednjem stolu sem zagledala eno mlado gospodično.
"Prosim pri sedi!" mi reče šef. 
"Hvala." 
Usedla sem se in ko sem še enkrat s pogledom oplazila gospodično na moji desni, sem ugotovila, da jo poznam.
"Živijo Lili!" jo prijazno pozdravim. 
"A se slučajno poznamo?" me vzvišeno vpraša.
"Kar jaz vem, se poznamo." sem odgovorila. 
"Od kje pa?"
"Iz osnovne šole se poznamo. Od 5. razreda, do 9. razreda smo bile sošolke." ji povem. 
"Zdaj pa vem kdo si." mi pove. 
"Ja? Lepo." sem ji odgovorila.
Obrnila sem se h šefu in preden sem ga želela nekaj vprašati. Me prehiti Lili in me vpraša. 
"Od kje pa tebi, da boš tukaj delala?" me vpraša. 
"Kdo je pa rekel, da ne smem priti vprašati za delo?" 
Jaz nje se ne bojim, in zdaj misli, kot da se je bom ustrašila in rekla, da lahko ona dela tukaj. 
Zdaj me je samo gledala in ni vedela kaj bi rekla. Šef je samo gledal od ene do druge. 
"A danes lahko začnem delati?" sem direktno vprašala šefa. 
"Ja lahko. Saj smo se že tako zmenili včeraj." 
"Ja smo se." sem pritrdila v odgovor in odšla ven iz pisarne. Odšla sem po Paulo, da ji povem kaj je blo.
"Paula." sem zaklicala.
Obrnila se je in pritekla k meni.
"Kaj si odpravila pri šefu?" me vpraša.
"Ko sem prišla do pisarne sem zaslišala nekakšno kreganje. Sem potrkala in sem vstopila v pisarno in pri mizi sem videla eno dekle, ki je bila moja sošolka od 5. do 9. razreda. In potem je začela tam nekaj, kot da bi se rada kregala, po tem sem jo zabila nazaj. In šefa sem vprašala če lahko grem delat. Je rekel, da lahko, itak smo bili že včeraj zmenjeni, da danes začnem delati. Odšla sem iz pisarne in začela tebe iskati." sem vse povedala, kar je bilo v pisarni.
"Aja? Kaj notri je bila dekle z imenom Lili?" me vpraša začudeno.
"Ja. Zakaj sprašuješ? Kaj jo poznaš?" sem jo vprašala.
"Ja jo poznam."
"Od kje pa?" sem bila že firbčna.
"Ona je njegova nečakinja. Hči njegove sestre." mi pove.
"Resno? Si nisem pa nikoli mislila, da tako prijazen, miren gospod, da ima nečakinjo, ki je čisto nasprotje njega." odvrnem.
"Ja. Nimaš kaj, tudi takšni so na svetu." mi odvrne.

ZAPUŠČENA VASDonde viven las historias. Descúbrelo ahora