DOUBLE TROUBLE // 1D fanfic (slo)

4. poglavje (ali Megan ne ve, kaj bi sama s sabo)

*Megan*

»Vidiš? Ujeli sva avtobus,« sem ponosno rekla Eve, ko sva sedli na zadnje sedeže na avtobusu. Eve je vidno zavila z očmi in se rahlo spačila.

»Ti kar bodi ponosna. Ampak če bi sem prišli pet sekund kasneje...«

»...o tem pa raje sploh ne razmišljaj. Na avtobusno postajo sva prišli še dovolj zgodaj, da sva ujeli ta avtobus. Iz njega naju ne more več spraviti nihče. In veš kaj?« sem jo vprašala z nasmehom na obrazu. Eve me je pogledala z zelo nezainterisiranim pogledom, a sem vseeno nadaljevala.

»Kmalu bodo pred teboj sedeli tvoji idoli. Lahko se boš pogovarjala z njimi, jih prosila za avtogram, se z njimi slikala ... Tako, da iz svojega obraza izbriši ta kisel izraz in se nasmehni,« sem ji rekla in jo prijela za lička ter jih rahlo stresla. Eve me je odrinila stran, čeprav sem lahko opazila, kako ji je šlo na smeh.

»Ne moreš me obravnavati kot triletnega dojenčka,« je rekla v zlagani jezi. Ker so mi bile njene besede zelo všeč, sem se odločila, da ji še malo ponagajam. Svojo roko sem položila na njene lase in ji jih rahlo razmršila.

»Joj, uboga Evie,« sem se zraven pošalila. Eve se je nasmehnila in svojo glavo sklonila. Po tem sem prepoznala, da se res vedem malo preveč otročje do petnajstletnice. V obraz mi je postalo vroče in takoj sem vedela, da imam čisto rdeča lica. Tudi jaz sem svoj obraz obrnila k tlom.

»Oprosti,« sem tiho rekla Eve, ko sva že dve minuti sedeli v čisti tišini. Eve se je obrnila k meni z resnim izrazom na obrazu. Nekaj časa je bila tiho, potem pa je odvrnila:

»Naj ti bo. Ampak to samo zato, ker ne želim priti jezna na podpisovanje albuma. Sploh bi pa izgledalo zelo čudno, če bi tja prišla z osebo, s katero ne bi spregovorila niti besedice.«

Nasmehnila sem se ji in jo objela. Potem sem si v ušesa nadela slušalke in si na mobitelu prižgala glasbo. Z glasbo so moje misli odtavale k Niallu. Še zmeraj ne razumem čisto, zakaj sem morala koncert sanjati ravno noč pred tem dogodkom, ko greva s sestro na podpisovanje albuma. Mogoče, pa mi sanje želijo sporočiti, da je Niall tisti pravi, katerega že nekaj časa iščem. Ah, ne. Ni mogoče. Sploh pa se me Niall verjetno ne spomni več. Seveda. Kako se bi me sploh spomnil po vseh teh mesecih? Medtem je videl že na tisoče drugih punc, ki imajo pri njem veliko več možnosti, kot jaz. Sploh pa me ne zanimajo takšni tipi, kot je Niall. Tako, da pri meni nima nobenih možnosti, tudi če sanje želijo sporočiti nekaj drugega!

»Megan, tukaj sva,« je rekla Eve. Očitno so me moje misli že spet odpeljale čisto drugam in sem na svet okoli sebe čisto pozabila.

Obrnila sem se k njej in se ji nasmehnila. Eve mi je nasmeh vrnila. Njen obraz je kar žarel in videlo se je, da že komaj čaka, da vstopi v prostor, kjer bodo že sedeli fantje.

Izstopili sva iz avtobusa in se odpravili proti veliki stavbi, ki se je razprostirala pred najinimi očmi. Bolj, ko sva se bližali stavbi, vse večja je bila. Moje srce je bilo zmeraj bolj nemirno, saj me je zelo zanimalo, če se me bo Niall spomnil.

-Zdaj gre zares,- sem si mislila sama pri sebi, ko sva z Eve prestopili vhodna vrata te gromozanske stavbe. Globoko sem vdihnila in izdihnila. Eve je to očitno opazila, saj me je začudeno pogledala.

»Očitno si ti bolj vznemirjena kot jaz. Mi lahko prosim to tvojo vznemirjenost razložiš?« me je ukazovalno vprašala. Ni mi preostalo drugega, kot da ji odgovorim.

»Veš, vznemirjena sem zaradi tega, ker ... ker boš ti čisto od blizu videla svoje idole. Ne želim, da ti zaradi tega pride na misel kakšna neprimerna ideja in me že zdaj pustiš samo s starši,« sem ji rekla. Eve se je začela glasno smejati.