DOUBLE TROUBLE // 1D fanfic (slo)

31. poglavje (ali Abigail in učenje)

*Abigail*

Sem postajala vedno bolj slabe volje? Ja. Sem postajala vedno bolj utrujena? Odgovor je isti. Že odkar mi je Rebecca grozila sem bila budna cele noči, spala sem le po pol ure, saj mi je v glavi kar razbijalo od vseh skrbi in misli. Sicer ni naredila še ničesar, ampak mi je pa z vsakim pogledom, ki mi ga je namenila, dala vedeti, da ima nekaj za bregom. In, če se bodo dogajale iste reči kot pred letom dni, me niti Harry ne bo moral ustaviti. Pa ne, da bi si tega želela, ampak preprosto vem, da se bom kmalu zlomila in končala tako kot lansko jesen.

»Abigail,« me je nazaj pripeljal Dylan, ki je sedel poleg mene in se trudil, da bi mi razjasnil fiziko. »Če boš sanjala o tistem tvojem Harryju, se ne boš naučila fizike. Mimogrede, naj te opomnim, da jo pišeš jutri.«

Ne vem kaj me je bolelo bolj. Dejstvo, da bom pogrnila fiziko ali to, da še moj lastni brat ne ve, da je z mano nekaj narobe. Sicer pa ne more vedeti, ker mu nisem nikoli niti omenila, kaj šele, da bi mu pokazala rane na zapestju.

»Res morava ponavljati to trapasto snov?«

»Veš, glede na to, da mi z Larisso nisi pomagala popolnoma nič, res ne bi rad imel inštrukcij. Ampak, ker si moja sestra in bi me mami in oči ubila, če ti ne bi pomagal, te bom še naprej mučil z drugim Newtonovim zakonom.« Pred nos mi je porinil list z nalogami in se poln pričakovanj zazrl vame ... Ta pogled je splahnel, takoj ko je videl, kako sem se lotila prve naloge.

»O moj Bog, zakaj si tako zabita?« List je spet vzel v svoje roke in začel razlagati nalogo, medtem ko jo je vneto reševal. Razumela nisem niti besedice, saj so se mi v misli spet prikradle podobe izpred nekaj dni. Potem, ko sem dobila občutek, da se je soba zavrtela, mi je postalo še slabo. »Abigail, a si v redu?«

»Samo ... na stranišče moram,« sem zamomljala in stekla po hodniku do kopalnice. Nagnila sem se nad straniščno školjko in izpraznila vsebino svojega želodca. V očeh sem imela solze, ki sem si jih hitro obrisala z rokavom in se postavila na noge. V glavi se mi je spet zavrtelo, zato sem se morala močno prijeti roba umivalnika, da se ne bi zvrnila po tleh. »Dylan, bi si lahko vzela odmor?«

Zaslišala sem, kako je moj starejši brat zamomljal nekaj o tem, da 'mi ne bo pomagal pri popravnih izpitih', ampak nisem imela moči, da bi ga nadrla. V glavi se mi je vrtelo tako močno, da za trenutek nisem bila prepričana, če bom ostala pri zavesti, kaj šele, da bi se drla na Dylana.

Odprla sem pipo in pustila, da se mi je v roki nabralo nekaj vode, s katero sem si zmočila obraz. Takoj sem se počutila rahlo bolje, vendar pa se mi je še vedno grozno vrtelo in v želodcu me je spet neprijetno zvijalo.

»Dajmo Abby, lahko zdržiš,« sem zašepetala sama sebi, ampak ni pomagalo. Počutila sem se le še bolj neumno, ker sem se pogovarjala sama s sabo. Ampak lahko pa bi se pogovarjala ...

Brez pomisleka sem se odpravila nazaj v svojo sobo in izpod postelje povlekla svoj prenosni računalnik. Vedela sem, da Harry najbrž še spi, ampak mi je bilo za to res vseeno. Potrebovala sem nekoga, ki bi mi odvrnil misli od vseh težav, zato sem mu poslala milijon sporočil, v katerih sem mu težila, da naj pride na Skype. Na srečo mi ga je uspelo zbuditi in čez minuto sem že dobila odgovor.

Sranje, Abigail. Kaj je narobe? Samo trenutek ...

In res, čez minuto sem pred sabo imela Harryjev zaskrbljen obraz. Bilo je očitno, da sem ga pravkar zbudila, čeprav je bilo v njegovi sobi že možno opaziti nekaj sončnih žarkov. Njegovi lasje so bili prava zmešnjava, ampak še vedno je izgledal nekako ... prikupno.

Ko sem se zalotila, o čem razmišljam, sem hitro zmajala z glavo in se poskušala osredotočiti na pogovor.

»Abby, oprosti mi, ampak izgledaš grozno. Kaj se je zgodilo?« Ob pogledu nanj in ob njegovih besedah me je imelo, da bi mu povedala vse, kar se je dogajalo od lanskega leta pa do tega dneva, ampak ustavila me je misel na to, da bi ga mogoče prestrašila. Prestrašila, ker sem taka zmešnjava.