DOUBLE TROUBLE // 1D fanfic (slo)

40. poglavje (ali Megan in debata o golfu )

*Megan*

»Good mornin', good mornin' to you.«

Takoj sem butnila pokonci. V glavi mi je še vedno odmeval nizek moški glas, ki je mrmral good morning. Prestrašeno sem se ozrla in ugotovila, da so bile verjetno to samo moje sanje. Moje pospešeno dihanje se je počasi začelo umirjati, tako kot moje srce. Glasno sem si oddahnila in legla nazaj v posteljo za tri sekunde, dokler se ni oglasil Ed Sheeran v vlogi moje budilke.

Z vzglavnikom sem si prekrila ušesa, da budilke ne bi slišala, a ni pomagalo. Ko sem ugotovila, da bom v vsakem primeru mogla vstati, sem vzglavnik vrgla v kot postelje. Počasi sem se dvignila in sedla na rob postelje. Zazrla sem se skozi okno, skozi katerega so mojo sobo osvetljevali sončni žarki.

»It's great to stay up late.«

Spet sem zaslišala glas, ki sem ga slišala že v svojih sanjah. No, vsaj tako sem mislila, da so bile moje sanje.

Spet sem se prestrašeno ozrla po svoji sobi. Postalo me je strah, kdo me nadleguje. Na ogledu moje sobe nisem zapazila nobene osebe. Še več. Sploh nič nenavadnega. Razen moj prenosnik, ki je odprt stal na moji pisalni mizi.

V roke sem vzela gumico in si na hitro naredila figo. Oči sem si prekrila s sončnimi očali, usta pa prekrila s šalom, ki je visel na mojem stolu. Na roke sem si nataknila rokavice.

Počasi sem se odpravila do prenosnika. Previdno sem premaknila miško. Srce mi je bilo kot noro, saj nisem vedela, kaj pričakovati na zaslonu. Zaslon se je osvetlil in zagledala sem odprt Skype. Na drugi strani sem zagledala...

»O Megan!« je veselo rekel Niall, ko me je zagledal, a mu je nasmeh iz obraza hitro izginil.

»Zakaj se skrivaš pred mano?« me je začudeno vprašal, svojo glavo pa približal še bližje zaslonu, da se bi prepričal, če sem to res jaz.

Globoko sem si oddahnila. »Niall, skoraj si me spravil v grob! Se sploh zavedaš, kako sem se prestrašila, ko sem zaslišala nizek moški glas? Prvič sem se prepričala, da so bile to samo moje sanje, ampak drugič ... Drugič sploh nisem verjela več, da sem še živa, tako prestrašena sem bila. In ne vem, od kje ti take ideje, ampak DA TEGA NIKOLI VEČ NE PONOVIŠ! SE SPLOH ZAVEDAŠ? SKORAJ BI POSTAL URADNI MORI...« Kar naenkrat sem se ustavila. Sedla sem na stol in si odstranila svojo masko. Oči sem usmerila naravnost v ekran.

»Kaj za vraga sploh delaš na Skypu ob taki uri?« sem ga začudeno vprašala. Ura je bila namreč šele pol sedmih zjutraj. In ob taki uri vstajajo predvsem samo srednješolci in tisti, ki hodijo v službo.

Niall je svoj pogled usmeril v tla. »Si pozabila, da danes nosim palice po golf igrišču največji legendi golfa?«

Svoj pogled sem tudi jaz usmerila v tla. Obraz se mi je obarval čisto rdeče. Sploh nisem mogla verjeti, da sem pozabila na kaj takega.

»Oprosti Niall. Seveda nisem pozabila, samo spomnila se nisem.« Na obrazu mi je igral nasmeh. Upala sem, da mu bo moj odgovor všeč, a ko mi ni nič odgovoril sem vedela, da poskus ni uspel. Izraz na mojem obrazu se je takoj spremenil. Globoko sem izdihnila.

»Okej, priznam. Pozabila sem. Ampak ne zanalašč. Za povrhu pa je še tako zgodaj. In če verjameš ali ne, ob taki uri možgani še ne delujejo najbol-«

»V redu je Megan. In veš, čisto ti verjamem, da ob taki uri možgani še ne delujejo najbolje.« Slišala sem, kako se je potiho zahihital. Svoj obraz sem še bolj obrnila k tlom, kar je po nekaj sekundah povzročilo gromozanske bolečine v mojem vratu. Zaradi njih sem bila prisiljena, da sem obraz znova dvignila.