DOUBLE TROUBLE // 1D fanfic (slo)

10. poglavje (ali Megan skoraj izgubi živce)

*Megan*

»Kaj za vraga počneš?« Niallovih besed, ki so izražale razočaranje, jezo, bolečino in strah hkrati, nikakor nisem mogla izbrisati iz glave. Pred očmi se mi je vedno znova narisalo tistih trideset sekund, ko sem pred sabo zagledala pravega Nialla in ga pošpricala s solzivcem. Tistih trideset sekund, s katerimi sem se osramotila in zaradi katerih nimam več nikakršnega namena zapustiti svoje hiše.

Ura je bila že pet popoldan, jaz pa sem bila še zmeraj v svoji sobi v najljubši pižami. Mami je vsaj dvajsetkrat prišla v mojo sobo preverit, če sem v redu. Seveda sem ji rekla, da je z mano vse v redu, čeprav sem bila v resnici čisto poklapana in se je to verjetno tudi videlo, ker mami z mojim odgovorom ni bila zadovoljna.

Verjetno jih zdaj že zelo skrbi, kaj se dogaja z mano. A bolje je, da za moje probleme in težave, ki sem si si jih nakopala na glavo, sploh nikoli ne izvejo. Bodo imeli vsaj lepo življenje.

Ko sem po 35 urah nespečnosti končno le malo zatisnila oči, me je takoj zbudil telefon. Odprla sem svoje oči in videla, da imam novo sporočilo.

Od: Judy <3

Živjo Meg! Kako se počutiš? Upam, da zaradi tistega dogodka včeraj nisi preveč poklapana. No, če pa si, pa čez petnajst minut ne boš več, ker bom prišla pote in te nekam zvlekla. Zlepa ali zgrda. Odločitev je prepuščena tebi.

See ya soon <3

Ker mi ni ostalo nič drugega, sem odprla svojo omaro in iz nje vzela črne pajkice in rdeč pulover s kapuco. Oblekla sem se, potem pa sem si v kopalnici lase spela še v figo in svoje oči poudarila z maskaro. Da bom vsaj izgledala približno normalna.

Potem sem sedla nazaj na posteljo in počakala, da bom zaslišala hišni zvonec.

Niso minile niti tri minute in že sem tekla po stopnicah navzdol pred vhodna vrata. Odprla sem jih in tam na svoje nepresenečenje zagledala Judy. Poklonila mi je topel nasmeh. Vrnila sem ji najbolj mogoč naraven nasmeh, potem pa sem iz omare vzela svoje All starke in si jih obula.

Preden sva šli, sem vzela še svoj plašč.

»Greva?« me je veselo vprašala Judy. Prikimala sem. Stopili sva skozi vhodna vrata in jih zaprli. Začeli sva hoditi proti glavni cesti, saj je bila naša hiša od nje po privozu, oddaljena približno 50 metrov.

»Kam sploh greva?« sem jo nejevoljno vprašala. Svoj pogled sem imela usmerjen v tla, ki so bila rahlo zasnežena. Judy me je pogledala.

»Še vedno te muči tisto od včeraj, kajne?« me je vprašala.

»Še sanja se ti ne. Oči ponoči nisem niti zatisnila. Sploh si ne morem iz glave izbiti vsega, kar se je včeraj zgodilo. Če pa mi ostalo že uspe, pa Niallovih besed nikakor ne pozabim.«

»Sicer ne vem, kaj se je točno zgodilo, a očitno je bilo zelo hudo. Sploh te v vsem času odkar se poznava, nisem še videla tako poklapane, pa se poznava že od najinega šestega leta, ko sva se spoznali v šoli.«

»Zgodilo se je najhuje, kar si lahko predstavljaš. Ampak verjetno se ti še zmeraj nič ne sanja,« sem ji rekla. Rahlo se je nasmehnila.

»V resnici res ne. Nimam pojma, kaj se je zgodilo.«

»Saj ti bom povedala, verjemi. Ampak prosim te, da tega ne poveš nobenemu. Tudi domačim se ne sanja, kaj preživljam. Verjemi, bolje je tako, da nihče ne izve,« sem ji rekla. Judy se je nasmehnila in dvignila desnico.

»Obljubim, da bo to ostalo samo med nama.«

S tem ji je celo uspelo, da se mi je na obraz narisal nasmeh. Boksnila sem jo v ramo.