DOUBLE TROUBLE // 1D fanfic (slo)

18. poglavje (ali Megan je lačna kot volk)

*Megan*

Minuto po koncu pouka, mi je v žepu že začel vibrirati telefon. Hitro sem ga potegnila ven in pogledala, kdo sploh kliče. Niall je pisalo. Zaradi tega sem hitro stekla do prijateljic in se od njih poslovila.

»Se vidimo jutri!« sem jim veselo rekla in jih objela. Potem sem stekla 10 metrov stran in se končno le oglasila.

»Si pa vztrajen,« sem mu rekla, saj je telefon zvonil že vsaj pol minute.

»Živjo Prijateljica,« mi je odgovoril. Na obrazu se mi je narisal še večji nasmeh, kot prej, ko sem se mu oglasila.

»Živjo,« sem mu odvrnila. Medtem sem odprla omarico in si obula svoje piščančke. Vzela sem še plašč in se odpravila proti izhodu šole.

»Kako je šla kemija?«

»Uh, raje mi je sploh ne omenjaj,« sem mu rekla in zraven glasno zavzdihnila. Niall se je rahlo zasmejal.

»Če tako želiš.«

Potem je nastala tišina. Nisem vedela, kaj naj rečem. Nadaljevala sem svojo pot proti izhodu in se kmalu tam tudi znašla. Odprla sem šolska vrata in stavbo hitro zapustila. Po širokih stopnicah sem hitro prišla do pločnika, po katerem sem se odpravila domov.

»Poglej levo,« je tišino prekinil Niall. Ni se mi niti sanjalo, zakaj je to rekel, a sem ga vseeno ubogala. Pogledala sem levo in zagledala kar nekaj parkiranih avtomobilov.

»In kaj naj bi videla na levi?« sem ga začudeno vprašala. Vse je bilo tako kot vedno.

»Še malo bolje poglej.«

Spet sem se ozrla na levo. »Vidim samo parkirane avtomobile,« sem mu še vedno začudeno odgovorila.

»Res vidiš samo to?« me je užaljeno vprašal. Vse avtomobile sem še enkrat preletela.

»Saj nisi resen!« sem mu rekla, ko sem ga zagledala v črnem avtu 20 metrov naprej.

»Pa še kako. Daj Megan, skoči v avto. Boš videla, ne bo ti žal,« je rekel tako proseče, da sem mu skoraj podlegla.

»Niall, ampak ne vem, če si si že prislužil takšno zaupanje, da bom kar sedla v tvoj avto.« Niall je bil tiho. Nič ni komentiral. Svoje oči je imel usmerjene naravnost vame in opazoval je vsak gib, ki sem ga storila.

Na koncu so me njegova tišina in proseči pogledi le prepričali. Približala sem se njegovemu avtomobilu in sedla vanj. »Upam, da me ni nihče videl, ker bom imela težave,« sem mu rekla. Niallu se je na obrazu narisal širok nasmeh.

»Hvala, da mi zaupaš,« mi je rekel in me hvaležno pogledal. Njegove modre oči so se kar iskrile od veselja. Nasmeh sem mu vrnila.

»Kam greva?« sem ga vprašala, ko je vžgal avto in sva se po cesti odpeljala proti obvoznici, ki vodi iz Birminghama.

»Presenečenje,« je rekel privoščljivo.

»Prav,« sem mu rekla, »a glej, da mi bo všeč!« Pogledala sem ga in se mu široko nasmehnila. Tudi Niallu se je na obrazu narisal širok nasmeh.

»Saj si lačna, kajne?«

»Kot volk,« sem mu odgovorila in planila v glasen smeh. Tudi Niall se je zasmejal, a ni pokal od smeha tako kot jaz, saj je sedel za volanom.

»Potem bo to kot nalašč.« Spet mi je poklonil privoščljiv nasmeh. Ignorirala sem ga. Ne bom mu pokazala moje radovednosti, čeprav bi ga najraje napadla z vprašanji, kam me pelje. Bom že potrpela. Vsaj upam.