All about me. All about us.

9.

Še vedno nisem verjela. Ko sva se vozila proti Covingtonu, sem podoživljala prejšnjo noč. Bilo je preprosto ... Prečudovito. Nisem verjela, da sem bila sposobna nekoga ljubiti. Nisem verjela, da bom pri tem celo uživala.

"Se bova ustavila?" me je nenadoma vprašal.

"Če želiš," sem odvrnila. Bila sva le nekaj kilometrov od Covingtona. In morala sem si raztegniti noge, saj sem bila vsa otrpla od sedenja.

Ustavil je na prvi bencinski postaji, ki jo je zagledal. Ian je odšel v notranjost črpalke, jaz pa sem poiskala stranišče. Hitro sem opravila svojo potrebo, nato pa se vrnila nazaj k avtomobilu. Iana še ni bilo. Globoko sem zavzdihnila in se obrnila na petah. Odločila sem se, da mu bom povedala resnico. To sem mu dolgovala.

Poleg tega pa nisem hotela več živeti v laži.

Ne.

Mogoče bo razumel.

Mogoče pa ne bo.

Bila sem tako nepozorna, da nisem slišala avtomobila, ki je naravnost priletel proti meni. Opazila sem ga v zadnjem trenutku, ko je bilo nenadoma prepozno, da bi skočila stran. Kriknila sem, poklicala sem njega, vendar me je v naslednjem trenutku zajela tema.

IAN

"Ian!"

Dalijin krik mi je odmeval v ušesu.

Stekel sem ven in jo zagledal.

Ležala je na tleh, v mlaki krvi. Stekel sem k njej in jo previdno obrnil proti sebi. Na temenu je imela rano ... Ne, ne smem je izgubiti, sem zaklel v mislih. Bil sem obupan, v tistem trenutku nisem vedel, kaj bi sam s seboj ...

Nisem se zavedal ničesar. Prišlo je reševalno vozilo, ki ga je poklical eden izmed ljudi, ki so delali na bencinski. Opazoval sem, kako so jo naložili na posteljo. Počasi so posteljo s kolesci strpali v reševalni kombi, jaz pa sem nemočno opazoval njen obraz. Prekleto sem upal, da bo vse v redu z njo. Morala je biti v redu.

"Ste vi bili z njo?" je k meni pristopil eden izmed reševalcev. Le pokimal sem. Kaj več nisem zmogel.

"Kako je z njo?" sem vprašal.

Zavzdihnil je.

"Moramo jo odpeljati v bolnišnico," mi je razložil. Bal sem se najhujšega. "Bojim se, da ima notranje krvavitve."

Notranje krvavitve. Moj svet se je počasi sesuval. Nisem je želel izgubiti. Nisem je smel izgubiti. Bolelo me je. Prvič v življenju me je tako močno bolelo, ker sem se bal za življenje nekoga, ki mi je bil vse na svetu.

"Boste šli z nami?" me je končno vprašal.

"Sledil vam bom," sem otopelo dejal.

Le pokimal je.

Sledil sem jim s svojim avtomobilom. Bil sem otopel. Če bo Dalija izgubila življenje samo zato, ker sem vztrajal, da greva z avtomobilom, bom je nosil na duši celo življenje. Ne bo umrla, sem si ponavljal, vendar v to nisem bil prepričan.

Ravno sem parkiral pred bolnišnico v Covingtonu, ko mi je zazvonil telefon. Pogledal sem na ekran. Mama.

"Ja?" sem se javil.

"Ian, ljubček, kje sta?"

Ni vedela. Nisem vedel, kako naj ji povem, da se nama je zgodila nesreča. Nisem vedel, kako naj sploh razmišljam o trenutku, ko sem zagledal Dalijo na tleh. Želel sem si, da bi se lahko zamenjal z njo ...