All about me. All about us.

12.

Ko sem se zbudila, sem najprej pogledala na uro. Bila je sedem. Nejevoljno sem se dvignila s postelje in se spraševala, kako naj povem Ianu. Oziroma, kako naj ga prosim za pomoč. Začutila sem solze v očeh. In če mi ne bo hotel pomagati?

Kljub vsemu sem vzela telefon v roke in poiskala njegovo številko. Mogoče mi bo hotel pomagati ... Mogoče ...

"Ja?" se je javil po prvem zvonjenju.

"Ian?" sem nekoliko prestrašena šepnila njegovo ime. Pojma nisem imela, kako naj začnem pogovor. Kako bo reagiral? Bo jezen name?

"Kako je z mamo?" je vprašal.

"Slabo," sem odgovorila. Zavzdihnila sem. "Čaka jo operacija. Ampak ... Ian ..." Začutila sem solze, ki so se počasi pričele nabirati v mojih očeh. Vedela sem, da bom s težavo ga prosila za pomoč. Še vedno sem upala, da mi bo pomagal.

"Kaj pa je?" je vprašal.

Globoko sem zavzdihnila.

"Potrebujem denar," sem dejala. "Ki ga nimam."

Ničesar ni rekel. Bala sem se, da mi je odložil, vendar ni. Po minuti tišine je končno dejal: "Koliko?"

Samodejno sem mu povedala znesek. Imela sem zbrano skoraj polovico, preostalo pa sem upala, da mi bo posodil.

"Vrnila ti bom," sem dejala na koncu.

Slišala sem njegov vdih. Očitno sem se pokopala. Verjetno je pomislil, da bom denar spet služila na star način. Ne, tokrat ne. Raje bom poiskala kakšno normalno delo in poskusila mu vrniti vse, do zadnjega centa.

"Pomagal ti bom," je odvrnil. "Grem na banko, po denar. Čez dve uri se dobiva v tistem lokalu, kjer sva se prvič videla."

"Hvala ti, Ian," sem zamrmrala.

"Se mi boš že zahvalila na primeren način," je nekoliko hladno odvrnil. Poslovil se je od mene, jaz pa sem se dvignila. Zastrmela sem se v ogledalo. Izgledala sem obupno. Videlo se je na meni, da nisem zatisnila očesa. Neprestano sem razmišljala o mami in o tem, kako jo bom rešila. In če mi bo Ian pomagal ... Vsaj enkrat, da bo pozabil na najino preteklost in bil dovolj človeški, da bo razumel mojo situacijo.

Najprej sem stopila od tuš. Pustila sem, da je topla voda padala po meni. Nisem se veselila srečanja z Ianom. Verjetno je imel kaj za bregom, saj je bil nekoliko čuden po telefonu. Še posebej po tisti napeti minuti tišine.

Posušila sem si lase, nato pa nase navlekla spodnje perilo. Ko sem pogledala v omaro, sem zavzdihnila. Kaj naj oblečem? Najbolje je, da nekaj preprostega. Odločila sem se za črne kavbojke in majico, ki mi jo je kupil Ian v Parizu.

Pogledala sem na uro. Imela sem dovolj časa, da pridem do kavarne peš. Vzela sem torbico, si popravila lase, nato pa zapustila stanovanje, ki je bil neprijetno tiho. Rebecca je še vedno spala, mama pa je bila v bolnišnici. Cmok se mi je nabral v grlu, ko sem pomislila na mamo. Spomnila sem se namreč, da mi je vsako jutro pripravila najboljšo kavo. In da je vedno skrbela za naju, po svojih najboljših močeh.

Ko sem prišla v kavarno, Iana še ni bilo. Sedla sem za prosto mizo in si naročila belo kavo. Na srečo je bila druga natakarica ... Zavzdihnila sem in se spraševala, če bo Ian prišel pravočasno. Le še nekaj ur časa sem imela na voljo ...

Ravno sem dobila belo kavo, ko je prišel. V rokah je držal črn kovček, njegov obraz pa je bil ... Hladen, da me je streslo.

IAN

Nisem verjel svojim ušesom. Po vsem tem, kar sva preživela v zadnjih dneh, ... Me je prosila za denar. Kje je imela honorarje, ki sem ji dajal? In zakaj me prosi za denar? Zame je bil znesek majhen, ampak ... Imel sem občutek, da nikoli ne bo ženska, ki si jo želim ob sebi. Bila je prostitutka. Še vedno. Kljub mojim naporom, da pozabi na svoje prejšnje življenje. Čeprav sem bil odločen, da ji bom pomagal, ampak ...