All about me. All about us.

1.

Poletje, 2013

"Dalija, poglej!"

Moja sestra je prišla k meni. V rokah je držala svojo skicirko. Moja mlajša sestra je bila odlična umetnica. Pravzaprav sem ji zavidala, saj sama nisem znala risati. Zazrla sem se v svoj portret. Bil je ... Fantastičen. Preprosto. Tako fantastičen, da nisem verjela, da sem to jaz. Bila sem presrečna, ker je mislila name ...

"Se boš prijavila na tekmovanje?" sem vprašala.

Rebecca je zavzdihnila.

Zdelo se mi je, da je nekaj narobe.

"Nimam denarja zanj," je razočarano dejala. Zastrmela sem se v svoj portret, nato pa dvignila pogled proti njej. Priskrbela ji bom denar in ji uresničila željo, da se prijavi na tekmovanje. Bila je namreč odlična in škoda bi bilo, da ne bi delala tisto, kar jo veseli. Poleg tega pa je tekmovanje v New Yorku in bo potrebovala denar za pot ...

"Imela ga boš," sem ji zatrdila. Opazila sem hvaležnost v njenih očeh. Sestri bom pomagala. Vedela sem, koliko ji je pomenilo risanje. Sploh pa je meni pomenilo njeno veselje. Morala sem ji uresničiti majhno željo.

Naša zgodba je precej žalostna. Ja, žalostna. Nekoč smo bili srečna družina. Ko sem bila stara sedemnajst, pa je mojega očeta zadela možganska kap. Ni mu bilo pomoči. Upala sem do zadnjega, vendar je umrl obkrožen z nami. Spominjam se, koliko sem prejokala. Nobeden me ni uspel potolažiti. Pogrešala sem svojega očeta in si želela, da se nam ne bi to nikoli zgodilo. Nekaj časa sem trpela, nato pa sem se odločila, da pomagam svoji mami, kolikor se le da. Čeprav sem delala srednjo šolo, sem uspela priti do dodatnega denarja.

Na najstarejši način. Povezala sem se z agencijo, ki je nudila tovrstne usluge. Najprej sem mislila, da so se ukvarjali s fotomodelstvom, nato pa sem ugotovila resnico, ko sem dobila prvo delo. Čeprav sem se gnusila sama sebi, sem sprejela. Bila je moja odločitev, da bom pomagala svoji družini. Prvič, ko sem to naredila, sem prišla domov in se naskrivaj zjokala. Nisem hotela tega početi. Vendar misel, da bom sedemletni Rebecci omogočila šolanje in mami pomagala, kolikor se je le dalo, me je gnala naprej. Čeprav je bila mama takrat še v službi in je bila zdrava. Mogoče pa je njena bolezen bila le posledica očetove smrti ...

Po sedmih letih sem bila navajena. Postala sem otopela, ko sem morala uresničiti vse strankine želje. Bilo mi je vseeno. Igrala sem orgazme. Pravzaprav je bila spolnost zame nekaj, kar mi je prineslo denar. Mama je mislila, da delam za agencijo, v tajništvu. Strlo bi jo, če bi vedela, kaj v resnici počnem. Ravno zato sem molčala in prenašala svoje muke popolnoma sama. Bila sem le srečna, da sem nudila escort usluge in ne navadnega seksa. V tem je bila razlika le, da sem preživela večer s stranko in sem na koncu pokasirala za večerjo, potovanje ali karkoli si je pač stranka izmislila. Nisem bila pocestnica, ki je razširila noge za dvajset dolarjev.

Zavzdihnila sem.

"Moram iti," sem rekla.

Imela sem sestanek v agenciji. Pravzaprav je bil sestanek le formalnost. Ponavadi mi je Aleksander dal navodila in mi povedal, katera bo naslednja stranka. Aleksander je bil lastnik agencije, ki me je sprejel. In z njim sem imela dober odnos, kar pa nisem mogla reči za njegovo ženo, ki mi je ob vsaki priložnosti dala vedeti, da sem zanjo navadna pocestnica, ki si denar služi s svojim mednožjem. Vendar me to ni spravilo na tla.

"Že?" je bila nekoliko razočarana moja sestra.

"Ja," sem pokimala. "Moram."

"Kaj pa mami? Ne boš počakala, da pride s pregleda?" je vprašala. Mama je imela pregled. Zdravniki nikakor niso ugotovili, kaj ji je. Skrbelo me je, vendar sem morala razmišljati o tem, kako bo sestra šla na tekmovanje.