All about me. All about us.

2.

Ker nisem imela strank, sem bila cel teden svobodna. Uživala sem. Bila je sobota in ravno sem pila jutranjo kavo. Mami sem dala denar, da lahko gre v trgovino, sama pa sem se namestila na teraso in poskusila uživati v soncu. Odmislila sem skrbi. Že dolgo nisem bila tako sproščena, kot sem bila v tistem trenutku.

Nenadoma je zazvonil moj telefon.

Pograbila sem ga iz žepa. Neznana številka. Nisem je poznala. Očitno je to stranka, o kateri mi je govoril Aleksander.

"Ja?" sem se javila.

"Dalija?" je dejal glas na drugi strani. Bil je ... V meni je zbudil čuden občutek. Pravzaprav se mi je zdel sproščen in ... Simpatičen. Odkar sem bila v tem poklicu, nikoli nisem čutila podobne simpatije z obeh strani.

"Ja," sem pritrdila.

"Torej, kličem te zaradi dogovora z agencijo," je dejal. Vedela sem, da je on. Olajšano sem poslušala njegove besede: "Morala bi se pogovoriti o najinem sodelovanju, če se strinjaš. Čez eno uro imam čas."

"Lahko," sem rekla. "Kje?"

Povedal mi je naslov. Vedela sem, kje se nahaja kavarna. Hotel se je že posloviti, ko sem vprašala: "Kako pa te bom prepoznala?"

"Ne skrbi. Jaz te bom prepoznal," je dejal. Prekinil je zvezo, jaz pa sem nekaj trenutkov strmela v telefon. Sploh se mi ni predstavil. In nenazadnje ... Zdelo se mi je, da noče ničesar govoriti preko telefona. Tudi prav. Bolje zame.

Na hitro sem se preoblekla v poletno obleko, ki ni razkrivala, kaj sem v resnici. Počesala sem si lase, nato pa se narahlo našminkala. Nisem hotela biti vpadljiva. Pravzaprav bi me bilo sram, da bi hodila naokoli v kratkih oblekicah in močno naličena, kot sem morala biti v svojem poklicu. Za mojo obrt ni vedel nihče. Razen strank.

Vzela sem taksi. Ko sem prišla na naslov, ki sem ga dobila, sem stopila v prazno kavarno. Nekaj sem si zamrmrala sama pri sebi, nato pa sedla v kot. Natakarica je prišla do mene. Naročila sem si kavo, nato pa nekoliko zdolgočasno strmela v vrata. Zamuja? Ali pa mi je dal napačen naslov? Pojma nisem imela. Sploh pa sem nameravala počakati največ pol ure. V nasprotnem primeru ga bom poklicala, sem se odločila.

"Ali koga čakate?" je natakarica poskušala spregovoriti nekaj besed z mano. Pogledala sem po kavarni. Očitno se je dolgočasila, saj nikogar ni bilo. Sedaj sem razumela, zakaj mi je dal naslov te kavarne. Bilo je diskretno. In nikogar na spregled, razen natakarice. Vendar tudi ta bo molčala, če bo dobila višjo napitnino.

"Ja," sem odgovorila.

"Fant?"

"Ne. Poslovno sem tukaj," sem odvrnila. Mogoče je za moj okus malo preveč radovedna. Po drugi strani pa sem jo razumela. Bila je zdolgočasena.

Nenadoma so se zaslišala vrata. Ozrla sem se proti vratom. V kavarno je vstopil moški vitke postave in širokih ramen. Imel je temne lase in nenadoma sem postala otrpla. Bil je ... Sanjski moški. Dobesedno. Le kako mi je Aleksander uspel podtakniti takšnega moškega? Mogoče pa le ni bil on. Vendar sem v naslednjem trenutku spoznala, kako napačna je bila moja zadnja misel, saj se je ozrl in njegov pogled obstal na meni.

Počasi se mi je približal. Zajela me je panika. Prvič v vseh letih, ko sem opravljala poklic prostitutke.

"Dalija, kajne?" je obstal ob moji mizi.

Samo pokimala sem.

Ničesar drugega nisem uspela.

"Ian," mi je ponudil roko.