Prvi del - Drugo poglavje

329 25 10
                                    

Med tem je Rosaline premetavalo v vrtincu. Vrglo jo je na  majhno obalo, ki jo je iz ene strani obdajalo visoko skalovje, sredi katerega je tekel slap, ki jo je prinesel sem, povsod drugod pa je bilo morje. Med pristankom je njena moč pošla in izmučena se zgrudila na tla v človeški podobi. »Uspelo ti je.« je v glavi zaslišala glas svoje pokojne mame, nato pa počasi izgubila zavest.

Ko je spet prišla k sebi, ji je v glavi zvonilo. Poskušala je odpreti oči in se opreti na komolce, a mučila jo je vrtoglavica. Stranski učinki Delainega darila, še posebno pri tistih, ki daru še niso popolnoma obvladali. Utrujeno je priprla oči in ob obali zagledala veličastno ladjo. Z nje se je izkrcala mlada ženska v spremstvu dveh moških, na palubi pa je stalo kar nekaj radovednih ljudi. Rosaline je utrujeno zavila z očmi. »Še tega se mi je manjkalo.« je zamrmrala. Ladja je bila videti ogromna, plula pa je pod piratsko zastavo. »Nekaj smo našli! Izgleda kot dekle. Premika se.« je zakričala ženska nekomu, ki je stal na palubi. Rosaline se je ponovno poskušala dvigniti in uspelo ji je poklekniti. Ureznine so jo še vedno bolele, zdaj še bolj, saj so bile polne morske soli in umazanije s tal. Ženska se ji je približala in jo premerila s pogledom. Opazila je njene rane in obraz se ji je pomračil. Takoj je ugotovila zakaj jih ima.  »Kdo si in kaj počneš tukaj spremenljivka?« je osorno vprašala in uprla roke v bok. Rosaline si jo je molče ogledala. »Rosaline sem, bežala sem Holzenstockovo stražo in skočila v portal.« ji je nazadnje odgovorila, dvignila glavo in jo kljubovalno pogledala. Ženska se je namrščila. »Pa veš na čigavi zemlji si?« jo je jezno vprašala. »Sanja se mi ne, a se nimam nobenega namena premakniti še vsaj nekaj časa.« Ženska jo je še enkrat premerila s pogledom nato pa pomignila enemu od moških. Stekel je proti ladji in se čez nekaj trenutkov vrnil s pismom. Ženska, ki je prej jezno strmela v Rosaline, je vzela pismo, ga prebrala in na drugi strani načičkala odgovor. Mož je spet stekel proti ladji in Rosaline je zmedeno gledala za njim. Za trenutek je spustila masko in na obrazu se ji je zrcalil strah. Zmajala je z glavo in se spet je začela kljubovalno strmeti v žensko. Ženska je ujela njen zmeden pogled in strah v očeh in obraz se ji je omehčal. Nekaj je zašepetala drugemu moškemu in stekel je proti ladji. Počepnila je, da jo je gledala v oči. »Marlyn sem. Nič ti ne bom, svoja kolega sem poslala h kapitanu po navodila.« Preden bi Rosaline lahko odgovorila, sta se vrnila moška. Prvi je Marlyn dal pismo, nato pa sta Rosaline prijela vsak iz ene strani in jo potegnila na noge. Zaječala je od bolečin in Marlyn se je spačil obraz. Roke ji je zvezala z vrvjo, moškima pa naročila naj bosta manj groba. »Z nami greš kot ujetnica. Kapitanov ukaz.« Rosaline se je poskušala upirati, a ni imela moči, zato je sprijaznjena z usodo obvisela v rokah piratov. »Srečo imaš, verjemi mi. Če bi te pustili tukaj bi umrla.« ji je zašepetala Marlyn, ko sta jo njena tovariša napol odnesla na palubo. Rosaline je visoko dvignila glavo in poskušala obdržati dostojanstven obraz, navkljub bolečinam v ranah po celem telesu. Brž ko so stopili na krov se je množica razkadila. Vrnili so se po opravkih, Marlyn pa je Rosaline odpeljala v malo sobico. Posedla jo je na stol in ji dala posodo z vodo in krpo. »Očisti si rane, pridem nazaj.« je rekla in za sabo zaprla vrata ter jih zaklenila. Rosaline je sama obsedela na stolu. Zazrla se je v strop. »Vse bo okej. Tudi to bom preživela.« si je zamrmrala in z vzdihom ožela krpo. Slekla je spalno srajco in si očistila rane. Vsakič, ko se je kože dotaknila s krpo je začutila pekočo bolečino. Ko je končala je nase spet navlekla raztrgano spalno srajco in se izmučeno sesedla na tla v kotu sobe. Poskusila se je z lažjimi transformacijami spremeniti v kakšno žival, a bila je preveč izmučena. Še sama ni vedela kdaj je obupala in zadremala.

Že čez nekaj trenutkov so se vrata sunkovito odprla in Rosaline je poskočila v kotu. Vstopila je Marlyn in s pogledom prečesala sobo. Namrščila se je in se še nekajkrat ozrla naokoli, dokler ni v kotu opazila zgrbljene Rosaline. Rahlo je pokimala. »Pridi, delo imam zate.« je rekla in se obrnila na petah. Rosaline je zmedeno pomežiknila in ji sledila do vrat. Poskusila je stopiti čez, a jo je nekaj hudo opeklo in vrglo nazaj. Od bolečin se je zgrudila po tleh. Marlyn se je rahlo zasmehljala in zmajala z glavo. »Simončev prahec. Bitja kot si ti ne spusti mimo. Potresla sem ga, da ne bi ušla.« Šele takrat je Rosaline opazila tanko črto prahu pod vrati. Marlyn je prah z roko odrinila proti eni strani vrat in ji pomignila naj ji sledi. Rosaline je previdno stopila naprej, z rokami prekrižanimi na prsih. Strah jo je bilo, ko je hodila za piratko, toda glavo je držala pokonci in stopala vzravnano. Gledala je mornarje med opravljanjem vsakdanjih opravil. Čistili so palubo, popravljali mreže in vrvi, brusili meče, nekaj pa jih je le sedelo za mizo in pilo ter kartalo. Ko je hodila mimo njih so strmeli vanjo. Nekateri z začudenjem, drugi z zaničevanjem in prezirom. Ustavili sta se pri skupinici žensk z vedri. »Prala boš. Glej druge in se uči.« ji je rekla Marlyn in ji podala vedro vode ter kup umazanih oblačil, nato pa odšla in jo pustila z ostalimi ženskami. Rosaline je pokleknila in z gnusom prijela obleke ter jih pomočila v vodo. Sonce je močno pripekalo in njena že tako temna koža je še bolj potemnela. Med pranjem je dvignila pogled in ozrla mizo, okoli katere so sedeli mornarji, ki so kartali in pili. Na čelu mize je sedel fant, ki ni mogel biti dosti starejši od nje. Imel je črne lase in temne rjave oči ter prelep nasmeh. Sproščeno je pil pivo in se smejal skupaj z drugimi mornarji. Čeprav je bil mlad je izžareval avtoriteto in videlo se je, da mornarji do njega čutijo neko spoštovanje. Opazovala ga je še nekaj časa, a on se ni niti enkrat ozrl proti njej in ostalim dekletom, ki so prala. Kar naenkrat je ena od deklet, ki so stale ob Rosaline vstala in pograbila obleke ter jih vrgla proti njej. »Dovolj imam, naj ona pere. Saj je itak zapornica.« je rekla in odšla stran, ostala tri dekleta pa so ji sledila. Rosaline jim je namenila grd pogled, a ni prenehala s pranjem. »Ni vredno Rose, pomiri se.« si je zašepetala sama pri sebi in nadaljevala s pranjem. Ni pa vedela, da jo je ravno takrat gledal fant, ki ga je opazovala prej.

Vrtnica sredi morjaOnde as histórias ganham vida. Descobre agora