Črna vrtnica - 1. poglavje

157 12 10
                                    

JAMES

»Jace? Jace!« kapitan Jeklene strele se je obrnil proti sestri, ki ga je gledala s tistim pomilovalnim pogledom, ki ga je bil deležen vsak dan v preteklem mesecu. »Spet si odtaval.« je rekla z žalostnim nasmehom. Sovražil je te poglede, nasmehe in dejstvo, da so se okoli njega vrteli kakor mačka okoli vrele kaše. Kot kapitan ladje bi moral biti opora drugim, ne pa se izgubiti vsakič, ko se spomni nanjo. Prav zato si ne bi nikoli smel dopustiti, da se zaljubi. Odkašljal se je in poskušal preusmeriti pozornost na pismo pred sabo. Sanjalo se mu ni za dogovor, ki ga je Rose sklenila s čarovnico, ko sta bila v ječi. Z jezo se je trudil prikriti žalost, ki ga je prevela ob misli, da se je žrtvovala zanj. Zadnje čase se mu je zdelo, da se le še jezi – na Rose, čarovnico, boginjo delinov, Strupnika in na cel svet. Pismo je zložil in ga pospravil v žep. »Čez teden dni se bomo zasidrali v pristanišču, da napolnimo zaloge. Kmalu bomo brez hrane pa tudi brez ruma. Tam bomo pustili tudi Naomi.« je določil in dvignil pogled. Kobeu poleg njega se je potemnil pogled, roke pa je stisnil v pesti. »Kar izpustil jo boš? Kaj pa kazen? Zaradi njenega dogovora s Strupenjačami so vaju z Rosaline sploh ujeli! Ogrozila je življenje kapitana in posadke!« Kmalu se je med mornarji razvnela razprava kaj bi morali storiti s »tisto kačo«, kakor so od napada poimenovali Naomi. Če je bil iskren, se je je le želel znebiti in nikoli več pomisliti nanjo. Ko je izvedel, da je s Strupenjačami odšla prostovoljno, da bi se zanjo znebili Rose, mu je bilo žal, da je ni pustil na ladji, na katero je sodila. Med kače. »Dovolj!« je zavpil in vstal ter s pestmi udaril po mizi. »Pustili jo bomo v pristanišču in to je dorečeno.« Posadka je potihnila, sam pa je vstal in se v spremstvu zaskrbljenih pogledov odpravil v podpalubje, proti svoji sobi. Namerno je pohitel, da mu ni bilo treba poslušati kako Marlyn miri razjarjene mornarje namesto njega. Pomislil je celo, da bi vlogo kapitana prepustil njej in se upokojil na otoku, kakor je po smrti očeta to storila njegova mama. Toda kaj sploh je brez Rose in Jeklene strele? Sedel je na posteljo in zakopal obraz v roke. Cela ladja je bila preveč polna spominov, ki so se vedno prikradli ob najmanj ugodnem času. Prav tam, na tleh, je prvič govoril z njo. Tu sta se pogovarjala in tu je ležala spremenjena v mačko. Še vedno je lahko natančno videl pramen las, ki ji je v spanju ušel na obraz in kmalu bi se stegnil ter ji ga odmaknil. Tamle na polici je stal svečnik s katerim ga je napadla tisto noč, ko je bežala po ladji. Zavzdihnil je in odprl predal nočne omarice ter ven vzel obesek z medaljonom, ki mu ga je dala čarovnica na dan Rosalinine smrti. Obrnil ga je in s palcem pogladil simbol lilije, ki ga je krasil na vrhu. Takoj, ko so ga mornarji odvlekli na domačo ladjo, ga je odtrgal z vratu in vrgel po tleh, Hiacinto pa dal zapreti. Marlyn se ni strinjala in je obesek spravila, ženski pa skrivaj nosila hrano in pijačo ter se pogovarjala z njo. Mislila je, da tega ni vedel, a pred njim ni mogla nikoli ničesar skriti, prav tako kakor on ne pred njo. Prepričevala ga je celo, da bi poslušal kaj mu ima starka povedati, a je trmasto odklanjal in se razburil vsakič, ko jo je sestra omenila. Že sama misel na to, da bi govoril z osebo, ki jo je krivil za smrt edinega dekleta za katerega mu je kadarkoli bilo mar, ga je silila na bruhanje. V zadnjih mesecih sta z Rose preživela toliko in težko je bilo sprijazniti se, da je ni več. Zmajal je z glavo in medaljon vrnil v predal. »Ni še čas, da bi odšel do čarovnice.« se je prepričeval. Še vedno je bilo preveč sveže.


MARLYN

Ko je končno prepričala pirate, da so se strinjali z Jamesovim planom, se je Marlyn utrujeno zrušila na svojo posteljo. Opravljala je svoje in kapitanove dolžnosti, hkrati pa poskušala Jacea držati prisebnega in vse skupaj jo je precej izčrpalo. Obraz si je splahnila s hladno vodo, temne lase spela v figo in pogladila rdečo obleko, ki ji jo je ob zadnjem obisku podarila Florence. Čakal jo je še dolg pogovor z bratom, toda pred tem je morala še v kuhinjo in Hiacinti prinesti hrano. Ni ubogala bratovega ukaza, da starko stradajo. Vedela je, da bi mu bilo žal, ko bi se pomiril, hkrati pa se je počutila tudi dolžna poskrbeti za starko, saj je ta pomagala pri rešitvi njenega bratca. Seveda je bila tudi ona žalostna, da Rosaline ni več, a če je to pomenilo, da je preživel James, ji je bila nadvse hvaležna, da se je žrtvovala. Upala je le, da se njen brat postavi na noge še preden se mornarji odločijo, da bi bilo potrebno zamenjati kapitana.

Odšla je proti kuhinji in v zamišljenosti skoraj prevrnila Mary, ki je iz tal pobirala oblačila, ki jih je veter odnesel z vrvi. »Te spet skrbi za Jamesa?« jo je vprašala deklica. Za svoja leta je čisto prehitro prebrala ljudi. Marlyn se je nasmehnila jo pogladila po kodrastih laseh. »Ga poskušam tudi jaz prepričati, da govori s Hiacinto? Mogoče bi mu to pomagalo.« je predlagala. Marlyn je že želela odkloniti, nato pa se je spomnila, da je bila Mary vedno ena njegovih šibkih točk. Na deklico se ne bi razjezil in morda bi bilo res vredno poskusiti. »Zakaj pa ne... Samo ne reci mu, da sem te poslala jaz.« ji je naročila in deklica si je z roko zaklenila nevidno ključavnico na ustnicah ter stekla stran. Marlyn je zadržala smeh in nadaljevala s svojimi opravki. Le upala je lahko, da deklici uspe.

Vrtnica sredi morjaWhere stories live. Discover now