Prvi del - Četrto poglavje

174 21 4
                                    

Teden dni pozneje je Rosaline še vedno zavračala hrano, vodo pa je pila le, če ji jo je natočila in prinesla
Marlyn. Vsak dan je delala v kuhinji, saj je bila le tam varna pred Naominimi triki. Ker ni jedla je postajala čedalje šibkejša. Že prej je bila suha, sedaj pa je izgledala skoraj kot okostnjak. Njena spalna srajca je
visela iz nje, kot iz obešalnika. Še vedno je govorila le z Marlyn, toda mornarji se je niso več bali. Le kdo
bi se lahko bal bledega in šibkega dekleta? Vedela je, da bi morala jesti, da si nabere moči za pobeg, toda ni želela hrane svojih sovražnikov. Ni jim zaupala in bila je prepričana, da bi ji v jed podtaknili strup.
Kot vsak večer je tudi tokrat ležala v svojem zaporu. Čeprav je bila sobica namenjena zapornikom, se je Rosaline zdela najbolj varen kraj na ladji. Zleknila se je na svoje ležišče iz slame ob steni ter poskušala zaspati. Od lakote in izmučenosti se ji je vsak dan bolj vrtelo. Vedela je kaj se lahko zgodi, ko ne bo previdna in strah ji ni pustil zaspati. Poslušala je grozno petje in vpitje od zunaj. Mornarji
so imeli zabavo in slišati je bilo, da jih je spremljalo kar precej pijače in razbijanja. Nazadnje je utrujenost premagala strah in Rosaline je zaspala. Prebudili so jo koraki pred vrati njene sobice. Zdrznila se je in stisnila v kot. Zaslišala je pijano brundanje enega od mornarjev in upala, da bo odšel naprej.
Njeni upi se niso uresničili in trenutek pozneje so se vrata odprla. »Vem, da si tukaj. Pokaži se mi. Saj ti nič nočem, le zabaval bi se rad.« je pijano rekel mornar med vrati in rignil. Ker je svetloba prihajala od zunaj ni videla njegovega obraza, ugotovila pa je, da mora bit precej starejši od nje. Od strahu jo je stisnilo v želodcu in poskušala se je narediti čim bolj nevidno ter neslišno. Stopil je v sobico in med tem nenamerno razklenil Simoničev prahec. Ozrl se je naokoli in jo nazadnje zagledal v kotu. Usta so se mu ukrivila v grozeč nasmeh, ko se ji je približal. Od strahu skoraj ni mogla dihati, ko je iztegnil roke proti njej. Hitro se je zbrala in se mu izmuznila med nogami. Želela je steči proti vratom, a ujel jo je za lase
in od bolečine je kriknila. Zgrabil jo je za ramena, jo obrnil k sebi in se zakrohotal. Z rokami je spolzel
po njej in v trenutku nepazljivosti ga je brcnila v piščal ter zbežala skozi vrata. Zaklel je in se pijano opotekel za njo. Prestrašena je tekla po senci in iskala prostor, kjer bi se lahko skrila. V kuhinjo ni smela, saj so tam kar naprej hodili po novo pijačo, iz sobe poleg kuhinje pa so prihajali zvoki smrčanja mornarjev, ki so že omagali. V sobi zraven so spala dekleta, zato je splezala v prostor pod palubo.
»Lahko bežiš, a skrila se ne boš!« je rekel pijanec in kmalu za tem je zaslišala korake na stopnicah. Poskušala se je skriti v prvo sobo, ki je pripadala Marlyn, toda bila je zaklenjena. Poskušala je odpreti
druga vrata, a niso se premaknila. Od obupa bi kmalu zajokala in z vso močjo se je oprla na kljuko in
končno so se vdala. Zaprla se je v sobo in naslonila obnje ter prestrašeno zadrževala solze.

Kmalu za tem je zaslišala, da je pijani mornar obupal in med kletvicami zapustil podpalubje. Olajšano se je
sesedla na tla. Mesečina je sijala skozi majhno okence in osvetljevala sobico. Glavo je naslonila na dlani, komolce pa na kolena in opazovala sobo v kateri se je znašla. Ob steni desno od vrat je stala zakonska postelja z baldahinom, ob vsaki strani postelje pa sta stali nočni omarici. Ob steni nasproti te je stala velika lesena miza, polna knjig, zemljevidov in papirjev, ob steni med njima pa je poleg okenca stala stara omara. Končno se je pomirila, ko je spet zaslišala korake. Skočila je pokonci iz mize pograbila
svečnik in se skrila za vrata. Prepričana je bila, da jo spet išče tisti mornar. Vrata so se počasi odprla.
Rosaline je počakala nekaj sekund, nato pa s svečnikom planila nadenj. Zavpila je in zamahnila. Pirat se
je na njeno začudenje izmaknil. Kar naenkrat se je znašla na tleh pod njim, svečnik pa je ležal na drugem
koncu sobe. Prestrašeno je zaprla oči. Začutila je roko na svojem vratu in bila je prepričana, da je konec z njo.

Vrtnica sredi morjaWhere stories live. Discover now