Prvi del - Tretje poglavje

202 19 5
                                    

Ko je končala s pranjem vseh oblek je imela roke že čisto nagubane, ožuljene, bolele pa so jo še enkrat bolj kot prej. Z nje so tekli potočki potu, njena spalna srajca pa je bila mokra od pranja. Sedla je po turško in obraz naslonila na roke. Mirno je sedela, ko je je za njo stopilo tisto dekle, ki je prej proti njej vrglo oblačila, in nanjo zlilo vedro vode, ki je ostala od pranja. Rosaline se je prestrašeno vzravnala, vsi okoli nje pa so planili v smeh. »Da se malo shladiš, izmeček narave!« je med krohotanjem zaklicalo dekle. Rosaline je le vzravnano sedela ter zadržala solze ponižanja in ni niti mignila, saj je vedela, da bi karkoli bi storila izzvalo le še več smeha. »Si morda Holzenstockovka Naomi?« je glasno rekel črnolasi fant ter vstal in tokrat so se vsi smejali Naomi, ki pa je le odkimala. »Potem ne uporabljaj njihovih izrazov.« »Ah Jace, saj je le zabava. Naj se spremenljivka nauči kam spada.« mu je odgovorila Naomi in se zasmejala. »Dovolj, vrnite se k tistemu kar ste počeli prej.« je odgovoril in spet sedel. Smeh je potihnil in množica se je razpršila, Rosaline pa je še naprej sedela in gledala predse. Do nje je prišla Marlyn in ji podala brisačo ter roko. Rosaline je le zmajala z glavo in vstala ter ji sledila. Odpeljala jo je do majhne sobice za zapornike. Rosaline je sedla noter in se sesedla ob steno. Marlyn je odšla in se vrnila z vedrom čiste hladne vode iz morja, za njo pa je prišlo še dekle, ki je nosilo nekaj hrane in pitno vodo. »Umij se in pojej.« ji je rekla Marlyn, nato pa sta z dekletom odšli, pred odhodom pa sta po tleh potresli Simončev prahec. Rosaline se je umila, nato pa nezaupljivo gledala hrano. Že nekaj dni ni jedla in bila je sestradana, a bala se je, da je tudi v hrani Simončev prahec ali kak drug strup. Nazadnje se je odločila le spiti vodo, za tem pa je legla in zaspala.

Naslednje jutro jo je prebudilo škripanje vrat. V sobo je vstopila Marlyn s pladnjem na katerem je bil zajtrk in voda. Ko je opazila nedotaknjeno hrano prejšnjega dne se je zaskrbljeno namrščila in Rosaline podala pladenj, ta pa je zopet popila le vodo. Marlyn je zmajala z glavo, nato pa vzela oba pladnja in ji pomignila naj ji sledi. Tokrat je Rosaline počakala, da je Marlyn razklenila črto Simončevega prahu, nato pa sta odšli proti kuhinji. »Danes boš prala posodo in čistila kuhinjo.« ji je rekla, Rosaline pa je pokimala. Lotila se je pomivanja, Marlyn pa je okoli nje potresla prahec. Rosaline jo je gledala in Marlyn je ujela njen pogled. »Oprosti, nekateri mornarji se bojijo, da jih boš spremenila v žival. Dovolijo mi, da te sprehajam po ladji le, če ti s tem onemogočam pobeg.« je rekla in zmajala z glavo. Na njeno presenečenje se je Rosaline zasmejala. »Dejansko mislijo, da jih lahko spremenim v žival?« Tedaj se je začela smejati tudi Marlyn. »Rekla sem jim, da ni res pa ne verjamejo. Saj mogoče je prav tako. Ti vsaj ne upajo blizu. Za razliko od deklet včeraj.« Rosaline se je zresnila, kot da bi se šele tedaj spet spomnila svojega položaja. »Ne skrbi, danes jih ne bo blizu. Namerno sem ti dala delo v kuhinji, njih pa poslala ven, čistit palubo.« Rosaline je hvaležno pokimala in se ponovno lotila pranja, Marlyn pa se je namenila zapustiti kuhinjo. »Marlyn? Kdo je tisti, ki je včeraj ustavil Naomi, ko me je poklicala »Izmeček narave«?« Marlyn se je ustavila in obrnila k njej. »Moj brat James. Kapitan te ladje je. Ne pusti, da bi se kdo spravljal na šibkejše od sebe, zato jo je ustavil.« S temi besedami je zaprla vrata in odšla, ter pustila Rosaline samo s svojimi mislimi.

Rosaline je pomila posodo od zajtrka, počistila kuhinjo, pomila sklede in posodo od kosila, spet čistila in prala kozarce, ki so jih sproti prinašali v kuhinjo in nazadnje pomila še posodo od večerje. Odklanjala je vse obroke in pila le vodo, pa še to le dokler ni enkrat dobila v kozarcu malo Simončevega prahu. Sumila je, da je je to storila Naomi, čeprav tudi ostalim ni zaupala. Ko je zvečer Marlyn prišla ponjo so se ji rane prejšnjega dne že vsaj malo zacelile, kar je še ena izmed posebnosti Delinov. »Boš tokrat vsaj kaj pojedla?« jo je vprašala Marlyn preden je zaprla vrata, a Rosaline je le odkimala z glavo. Ko je ostala sama, se je izmučena stisnila ob steno.

Vrtnica sredi morjaWhere stories live. Discover now