Ostani

LJUBO DOMA (1. del)

"Potrebujem te, Diana. Prosim pridi domov."

Ni bilo važno, kolikokrat sem to slišala v preteklih letih in kolikokrat sem obžalovala odločitve, povezane s tema dvema stavkoma, vedno sem se odzvala. Mami je imela namreč čisto poseben dar, s katerim je člane svoje ožje družine - torej mene, mojega očeta in dve mlajši sestri - z največjo lahkoto čustveno izsiljevala do obisti. Vseeno je bilo, ali je bilo treba pomiti posodo ali organizirati kakšen pomembnejši dogodek, vsakič znova nas je s svojimi skrbno izbranimi besedami uspešno ujela na isti način. Občutek krivde ob zavrnitvi njene prošnje bi me namreč ugonobil, saj se je celo življenje brezpogojno razdajala za nas, jaz pa ji v zameno ne bi mogla pomagati le zato, ker sem se rodnega kraja izogibala kot kuge. Takšnega scenarija, pa čeprav bi mi bil veliko ljubši, si žal nisem mogla privoščiti niti jaz. 

Tako sem konec tistega turobnega februarskega dne sedela na poznem večernem vlaku iz Ljubljane proti vzhodnem delu Slovenije in razmišljala o njenih besedah, kar sem iz neznanega razloga in brez izjeme počela vedno, kadar sem se vračala domov. V glavi sem premlevala vsako obrabljeno frazo posebej in iskala skrite pomene oziroma neslutene razsežnosti skupkov informacij, ki mi jih je v obdelavi pustil njen zadnji telefonski klic.

"Teta Ana je umrla."

Teta Ana v resnici ni bila moja teta, pa tudi komu drugemu ne. Bila je pač starejša polsestra maminega očeta, ki nikoli ni imela svoje družine, zadnjih nekaj let pa je preživela v domu za starejše občane. Na stroške in živce mojih staršev. 

Od nekdaj je bila nesramna, zajedljiva in nehvaležna, do moje mami pa se je, iz kdo ve katerega razloga, obnašala še posebej grdo. Toda ta svojemu očetu vseeno ni bila sposobna reči ne, ko jo je prosil, da bi skrbela zanjo, ko bo sam enkrat umrl. Bila je preveč dobrega in čistega srca, v vseh pa je znala poiskati nekaj pozitivnega, kar me je občasno noro spravljajo ob živce. 

Še en dodaten razlog, zakaj sem ji ustregla vedno, ko me je prosila, naj se vrnem domov. 

"Veš, Larisa in Hana nista kot ti."

S sestrama sem imela, kljub razliki v letih, nadvse ljubeč in pristen odnos, pa vendar res nista bili kot jaz. Larisa pri triindvajsetih še vedno ni vedela, kaj bi počela s svojim življenjem in je namesto tega, da bi vsaj približno hodila na faks, raje delala kot natakarica v nočnih klubih, od koder se je vračala v zgodnjih jutranjih urah ali pa sploh ne. Hana pa je bila prevzetna najstnica, ki se je prikazala iz sobe le, kadar je potrebovala denar ali dovoljenje za obisk tega ali onega moralno spornega družabnega dogodka. 

In jaz? Jaz sem bila od nekdaj obsedena z organizacijo in disciplino, sem pa za razliko od njiju zelo težko prenašala malomeščansko okolje, v katerem sem odraščala, občutek tesnobe, ki me je popadel vsakič, ko sem se vračala domov, pa se je z vsako novo postajo, na kateri se je ustavil moj vlak, prav zoprno stopnjeval. Bližala sem se namreč končnemu cilju, moje misli pa so počasi začeli najedati spomini preteklih grehov.

"KAKO SI MOGLA!" je vreščala vame, njen običajno angelski obraz pa je odseval resnično popačenost njene duše, "Pravkar sva se poročila! Nimaš prav nobenega filtra?"

Ne, nisem ga imela. Pri 21 letih res nisem razmišljala o eksistencialni vrednosti svojega življenja. Želela sem pač malo zabave in odklopa od študijskih dni in poletje se je zdelo kot nalašč za to. Pregrešno kratke hlače, velika sončna očala in omamen vonj po olju za sončenje pa niso zmešali le mene temveč tudi postavnega policista, pravkar poročenega z mojo 5 let starejšo sestrično, ki je takrat celo pričakovala otroka. Samska in čustveno popolnoma neobremenjena se njegove pozornosti nisem niti malo branila, a se hkrati tudi nisem slepila, da je bilo razmerje kaj več kot le poletna avantura.

Vseeno pa me je vroča zaljubljenost tako prevzela, da sem preprosto pozabila na svet okrog najinega mehurčka, postala nepazljiva in potem plačala tudi visoko ceno. Majhno podeželsko mesto in njegovi prebivalci so me, črno ovco in skorajšnjo razdiralko družin, namreč konkretno prežvečili in nato prav nemarno izpljunili, jaz pa sem svoj gnev in zamere odnesla nazaj v Ljubljano in se le poredkoma ozrla.

Zdrznila sem se. Ženski glas je po zvočniku napovedal postajo mojega izstopa, mene pa je v predelu senc nenadoma zbodla ostra bolečina. Vedela sem, da so bili za to krivi živci. Sedem let je bila dolga doba, a čas ni celil vseh ran.