Ostani

ISKRENO SOŽALJE (3. del)

Deset minut po bližnjem srečanju z Juretom sem počasi začela izgubljati pamet. V vežico namreč niso več hodili relevantni ljudje temveč le še vaški vohljači, ki so vdano obletavali hlipajočo Kristino, za lica ščipali vidno prestrašenega Bora in vzdihovali nad Leninim popolnim zakonom.

Najraje bi v vsakega posebej zalučala keramično skodelico za čaj.

Kako neki ni nihče opazil, da so bile Kristinine solze le spretno izpopolnjen prizor ene izmed vlog, ki jih je tolikokrat odigrala v mestnem gledališču? Nisem razumela, kako se nikomur ni posvetilo, da bi se mali fantek raje skril pod okrasno mizo z žaro, kot pa prenašal vse te nemarne nosove, ki so rinili vanj, predvsem pa me je grizlo to, kako za boga milega so bili lahko vsi tako slepi in neumni, da niso videli, da Lenino opiranje na Jureta ni bilo iskrena potreba po nežnosti, ampak histerično oklepanje nečesa, kar je bilo že davno izgubljeno.

Čeprav sem se sama med vsem tem motala po kuhinji, sem na sebi vseeno čutila prodorne poglede, saj Larisa in Hana zdaj nista več zapirali drsnih vrat, ki so vežico ločevale od kuhinje. Vsakič, ko sem se le bežno obrnila proti ljudem, so Juretove oči vrtale vame in me preiskovale od glave do pet, zaradi česar je bilo moje telo ujeto v krču neprijetne togosti, pri kateri se mi je zdelo, da z vsakim drobnim vdihom glasno hlastam za zrakom in vsak moj korak tako odmeva po prostoru, da me je mogoče slišati do mesta.

Jasno mi je bilo, da se vse to dogaja le v moji glavi, a zato nelagoden občutek ni bil čisto nič manjši. Še več, ob preprostih gibih pri pomivanju posode so se mi celo tako tresle roke, da sem s krožnikom, spolzkim od detergenta, že vsaj trikrat trknila ob kup skodelic za kavo, kar je povzročalo strašanski trušč in nase vleklo še dodatno, že tako ali tako neželeno pozornost.

Res sem se neznansko trudila, da bi se obnašala kar se da običajno, predvsem pa popolnoma ravnodušno, a mi je to uspevalo približno tako učinkovito, kot če bi poskušala s čajno žličko izprazniti kopalno kad, do vrha napolnjeno z vodo. V mislih sta mi sem ter tja namreč švigala le Jure in njegov navdušen nasmeh preteklega dne, ko sva se srečala v trgovini. Dejstvo, da Lene ni nikdar tako gledal, je v meni sproščalo nevarno prhutanje kril, zaradi česar sem se sama s seboj ponovno spustila v mentalno bitko, ki mi je brez izjeme vedno le škodila.

"Prav ne da se mi več, no," je naveličano potarnala Hana in tako na moje veselje prekinila tok samo-destruktivnih misli v moji glavi, ko se je skupaj s praznim pladnjem sesedla na enega izmed stolov v kuhinji ter po sedalu mlahavo spolzela v napol ležeč položaj, "Noge mi bodo odpadle. Deset minut hočem imeti mir."

Figa, v katero sem ji zjutraj spela goste, na črno pobarvane lase, ni bila več tako čvrsta, tistih nekaj pramenov, ki jim je uspel pobeg iz primeža sponk, pa je mehko uokvirjalo njen obraz, na katerem je zdaj počival trapast nasmešek, medtem ko so njeni prsti brzeli po tipkovnici na ogromnem zaslonu pametnega telefona. 

Še preden pa sem lahko karkoli komentirala, je v kuhinjo prikorakala tudi Larisa. Pladenj s praznimi kozarci je tako besno odložila na mizo, da so ti nevarno zarožljali po njem, in z neverjetno ihto segla po škatlici cigaret, ki jo je ob jutranjem prihodu odložila na konec pulta.

"Pridi," je ukazovalno bevsknila, me zgrabila za zapestje in tako hitro odvlekla iz kuhinje, da sem imela komaj čas seči po plašču. Očitno je imela tudi ona že vsega dovolj.

Ustavili sva se šele zunaj. Parkirišče je bilo zdaj skoraj do konca zasedeno, toda večina v črnino oblečenih ljudi ni stala pred našo vežico, temveč pred tisto, ki je bila na drugem koncu stavbe. Hlipanje in ženski jok sem čisto jasno razločila celo od daleč, objemi in podpora tudi med moškimi pa so bili nezmotljiv izraz pristnih čustev. 

Človek je moral biti močno priljubljen, mlad ali pa je umrl zelo nenadno.

Larisa je vase prav hlastno potegnila prvi dim in se takoj vidno sprostila. Na prsih je prekrižala roke in z roko, v kateri je držala dolgo belo cigareto, bežno pomignila proti drugi strani ter dejala, "Čisto sem pozabila, da imajo danes tudi Zepani pogreb."