Ostani

LJUBO DOMA (2. del)

Taksi me je odložil na pločniku pred domačo hišo nekaj minut po enajsti uri zvečer. Iz prtljažnika sem vzela manjši kovček, plačala taksistu in mu zaželela lep večer, preden sem se odpravila proti vhodnim vratom. Na dovozu je stal Larisin twingo kričeče modre barve, pred njo mamina fiesta, očetov avto pa je bil verjetno v garaži. Bila sem nekoliko začudena, da je bila hiša tako borno razsvetljena, glede na to, da je bil doma celoten vozni park, a sem z nekaj globokimi vdihi mrzlega zraka uspela ukrotiti živčne metulje v trebuhu in pogumno pritisnila na zvonec. Trajalo je le slab trenutek, da je luč na hodniku razsvetlila majhno okrasno okno na vratih, potem pa se je že zaslišalo obračanje ključa v ključavnici. 

"Kaj pa ti počneš tu?" 

Vrata je odprla Larisa, očitno napravljena, da še eno noč zapravi za šankom, jutro pa preživi v družbi enega izmed bolj pogumnih tipov, ki jo bodo marljivo obletavali, vse dokler se ji ne ne bo iztekel delovni čas.

Namuznila sem se svojim pikrim mislim in jo porogljivo ogovorila.

"Tudi tebe je lepo videti, Lara."

Nasmehnila se je, njen močno naličeni obraz pa je pridobil prav posebno otroško milino, ki je nisem videla, odkar je po končanem prvem letniku srednje šole obelodanila, da bo imela poletje lahko čisto zase, saj ni imela nobenega popravca.

"Nisem vedela, da boš prišla že danes," je rekla in me stisnila v objem. Dišala je po enem izmed verjetno dragih parfumov in olju vrtnic, ki si ga je imela navado vtreti za uho. 

"Koristim lanski dopust," sem ji nonšalantno odgovorila in si popravila šal, ki mi ga je zamaknila s svojim medvedjim objemom in vprašala, čeprav je bila situacija več kot očitna, "Greš delat?"

Prikimala je in si čez ramo koketno vrgla šop gostih, temno rdečih las, nato pa me je premerila, kot da bi se želela prepričati, kaj vse na meni se je spremenilo, odkar me je imela zadnjič priložnost ljubeznivo pokritizirati.

Sama sicer nisem bila nikakršna siva miška, pa tudi težav s samozavestjo načeloma nisem imela nikoli, a v primerjavi z Lariso je prav vsaka ženska izgledala nadvse povprečno. Njeni lasje so bili kot zavesa najfinejše svile, oči pa skrivnostni temno modri tolmuni. Njen nasmeh je razorožil prav vsakega moškega, najsi je bil to oče, kakšen izmed njenih vrstnikov ali sosedov mulec, ki je ravno zlezel iz plenic. Lastila si je tudi impresiven set čvrstih oblin, čeravno ni nikoli v življenju sedla na kolo ali šla na sprehod, predvsem pa je oddajala neko fantastično energijo, ki je privlačila kot magnet in opijala kot heroin. 

Res je bila lepa in čeprav je bila v resnici celo nekaj centimetrov nižja od mene, sem imela zato, ker je vedno nosila vrtoglave petke, od nekdaj občutek, da se sklanja nadme in me pomiluje, ker sem postala tako odrasla in odgovorna, ona pa je še vedno lahko cele noči preplesala. 

"Mami in oči sta na večerji z nekimi ljudmi, Hana pa se uči," je dejala po nekaj trenutkih molka, potem pa stopila proti avtu, kjer se je še enkrat obrnila in mi ponovno podarila enega izmed svojih zobatih nasmeškov, "Aha, v tvoji sobi je nekaj škatel z mojimi stvarmi. Ne premikaj jih, sicer ne bom vedela, kje imam kaj." 

"Ne bom se jih dotikala," sem ji zagotovila in ji pomahala v slovo, saj je z avtom že zapeljala vzvratno, ga poravnala na glavni cesti in mi dvakrat glasno potrobila, da so se v naši ulici oglasili prav vsi pasji prebivalci. 

Sama sebi sem se nasmehnila in rahlo zmajala z glavo, obenem pa se me je polotil nenavaden občutek domotožja, ko sem vendarle prestopila prag domače hiše. Vse je bilo še vedno na istem mestu kot pred dobrima dvema letoma, ko sem bila tu nazadnje za božič. Celo dišeča sveča na predalniku za čevlje v predsobi je bila še vedno nedotaknjena. Vem, saj sem jo mami podarila jaz. Izbrala sem jo, ker je dišala po božičnih piškotih in kuhanem vinu in družini - po stvareh, ki sem jih skrivoma zelo pogrešala, čeprav si tega nisem rada priznala.

Slekla sem si plašč in se s kovčkom vred povzpela v prvo nadstropje. Nekaj časa sem stala na podestu in razmišljala, ali ne bi nemara potrkala na Hanina vrata in jo pozdravila, vendar se mi je zdelo, da v njeni sobi ni več luči, zato sem jo raje pustila pri miru in odtavala do vrat čisto na koncu hodnika.

Globoko v sebi sem vedela, da Larisi ne gre zaupati in to je na moja usta zopet narisalo nasmeh. Njenih nekaj škatel je bilo dejansko na kupe kartonastih kvadrov, verjetno napolnjenih z oblačili in drugo kramo, ki so se, naloženi drug na drugega, kot impozantni termitnjaki dvigovali iz senc moje sobe. 

Moja soba. Besedna zveza je imela zdaj čuden priokus. Okoli mene je bila popolna tišina, le nekje v daljavi sem lahko zaznala šum pralnega stroja. Zavzdihnila sem in se sklonila nad kovček, ki sem ga odprla le toliko, da sem vzela ven pižamo. V kopalnici sem našla vse ostale pripomočke za osebno higieno, saj sem bila tu vendarle doma. Vsaj nekoč. 

Zdaj je bilo kljub domotožju nenadoma vse tuje. Motilo me je, da nisem mogla slišati nočnega vrveža ljubljanskih ulic. Motilo me je, da mi v spalnico ni silil oranžen soj javne razsvetljave. Motilo me je, da sem se v kopalnici počutila nesproščeno in samo čakala, kdaj bo nekdo poskušal na silo odpreti vrata, četudi bi bil to član moje lastne družine. Motilo me je celo to, da sem vedela, da zjutraj ne bom slišala sosedovega psa, ki bo prosil za sprehod ob nečloveški uri, čeprav je bila to edina stvar, ki me je jezila, kadar sem imela priložnost potegniti spanec tja do kosila.