Ostani

ISKRENO SOŽALJE (2. del)

Pokopališče je ležalo na hribu, ki se je položno vzpenjal nad domačim mestom ter nanj v tem letnem času večji del dneva metal neprijetno senco. Nekaj najvišje ležečih teras grobov, ki so, kot nam je nekoč v osnovni šoli na dolgo in široko razložil učitelj zgodovine, datirali celo v sredino 19. stoletja, je bilo skoraj popolnoma zaraščenih z gozdno mejo. Spomeniki so bili prevrnjeni in polomljeni, nekatere družinske grobnice celo odprte, toda veliki kamniti bloki, četudi jih je načel zob časa in so jih tako ali drugače oskrunili vandali, so mi bili od nekdaj ljubši od spodnjih, na novo zgrajenih teras s sijočimi marmornimi nagrobniki in poetičnimi epitafi. 

Vedno, ko sem prišla prižgat svečko babici in dedku po mamini strani, sem namreč poskrbela za sprehod med prastarimi cipresami in tisami, ki so rasle med ruševinami, če pa mi je to dopuščal tudi čas, sem se po ozki gozdni poti, ki jo je uhodila srnjad, povzpela tudi na sam vrh hriba, kjer je stala prav tako opustošena kapelica, verjetno celo starejša od pokopališča.

V tistem trenutku sem si močno želela, da bi lahko naredila prav to in se mi ne bi bilo treba ukvarjati z ljudmi, ki so mi bili v več pogledih tuji, a nisem bila ne primerno obuta ne oblečena, predvsem pa bi s tem povzročila kup neprijetnosti svojim staršem in sestrama, ki so računali na mojo pomoč v teh morda ne najtežjih, pa vendar neprijetnih trenutkih. Tega jim nisem mogla narediti, ne glede na to, da mi je bilo globoko v duši zelo težko.

Z neprijetnim občutkom sem skupaj z domačimi zapustila parkirišče, ob katerem so ležali kupi zamazanega snega, ter vstopila v mrliško vežico številka 1, nad katero je v stari, a lepo zloščeni laterni gorela debela sveča. Prostor že tako ali tako ni bil večji od nekaj pičlih kvadratnih metrov, ogromni košati žalni venci, ki so viseli s sten, pa so ga še dodatno zmanjšali in mu dali neprijeten vonj po industrijsko obdelanem zelenju, iz katerega so bili narejeni.

Pod najbolj razkošnim vencem iz živordečih gerber, ki je visel nasproti vhodnih vrat, je bila postavljena starinska okrasna miza z elegantno ukrivljenimi nogami, ob stenah pa so stali oblazinjeni stoli, očitno iz istega kompleta. Na mizi je počivala temno rdeča žara, pred njo kristalna posodica s soljo in pušpanovo vejico, z desne pa je v obiskovalce dobesedno bolščala slika tete Ane.

Ob pogledu na njen zguban in s starostnimi pegami posut obraz, a neverjetno bistre modre oči in bežno senco nasmeška, me je še dodatno zvilo v želodcu. Slika je bila povečana verzija tiste, ki jo je imela na osebni izkaznici, a meni se je zdelo, kot da strmim v popolno tujko. Žensko sem sovražila, ona pa je sovražila mene, toda zdaj mi je bilo iz neznanega razloga žal njene smrti. Mogoče je bil za to kriv moj jutranji izbruh nenadejanih se čustev, mogoče pa sem se spet le preveč poglabljala v stvari, ki v resnici niso pomenile nič.

Obrnila sem se k mami, ki je tudi sama nekoliko otožno strmela predse in ji iz rok vzela manjšo škatlo, ki jo je stiskala k sebi.

"V kuhinji bova jaz in Larisa," sem ji tiho rekla, ko me je nekoliko presenečeno pogledala, "Pa tudi Hana lahko pomaga. Vidva z očijem sta lahko čisto brez skrbi in se raje ukvarjajta z ljudmi, ki bodo prišli kropit."

Bila sem prepričana, da mi bo ugovarjala, a je na moje presenečenje le šibko prikimala in sedla na enega izmed stolov, jaz pa sem se skozi težka drsna vrata na levo odpravila v miniaturno kuhinjo, ki je bila opremljena le z golimi osnovami. Tudi tu je bilo nekaj stolov, v kotu pa celo večja miza, na katero sva z Lariso odložili stvari, ki sva jih prinesli s seboj.

Delovni pult je bil kratek, saj sta večino prostora na njem zasedala pomivalno korito in ozka kuhalna plošča, v omarici nad njim sem našla več vrst kozarcev, skodelic in lončkov, v tistih pod njim pa pladnje, pribor in nekaj topih nožev. 

"Boš na pladnje naložila pecivo," sem vprašala Hano, ko se je ta kot kup nezainteresirane nesreče takoj sesedla na enega izmed stolov in nos malodane potisnila v ekran svojega pametnega telefona, "Ali boš pomila nekaj kozarcev in skodelic, da ne bo kdo staknil kakšnega herpesa?"