Ostani

LJUBO DOMA (4. del)

V cvetličarni sem se zamudila slabih 15 minut, potem pa sem se ustavila še v gostišču, ki ga je mami izbrala za pogrebščino, a so imeli zaradi časa dopoldanskih malic tolikšno gnečo, da sva se z lastnikom dogovorila, da se oglasim nekoliko kasneje. 

Tako sem se zapeljala do manjšega trgovskega centra, kjer sem v podzemni garaži parkirala avto in šla po nakupih.

Kljub nenavadni uri je bila samopostrežna trgovina v centru polna nakupovalcev. Med policami so večinoma vijugali upokojeni pari, ki so kot jastrebi prežali na morebitne akcijske izdelke, in mlade mamice, ki so lovile svoje razigrane predšolske otroke, nekaj pa je bilo tudi čisto običajnih ljudi, ki so se kot jaz le na hitro ustavili po nakupih, nato pa tekli naprej po svojih bolj nujnih opravkih.

Zdelo se mi je, da me je nekaj ljudi pozdravilo, a sem se preprosto pretvarjala, da tega nisem opazila, saj mi prepir z mami še vedno ni dal miru. Vedela sem, da sem jo užalila, toda njene ostre besede so mi odzvanjale v ušesih, kot bi nekdo na gramofon nastavil pokvarjeno ploščo, ki je vedno znova in znova preskakovala na istem mestu.

"Zakaj si potem sploh prišla, Diana?"

Vedela sem, da je bilo vprašanje retorično. Mami me je poznala kot lasten žep, zato je vedela, s kakšno muko sem se vračala domov, saj tu še vedno nisem imela razčiščene preteklosti, a hkrati jo je neizmerno jezilo to moje odklonilno vedenje, zato ni mogla razumeti, zakaj preprosto nisem pozabila in šla naprej.

Toda jaz nisem mogla pozabiti. Zgodila se mi je krivica in čeprav sem imela tudi sama kar nekaj masla na glavi, preprosto nisem prebolela, da so le mene družbeno izobčili, Jure pa jo je odnesel brez vsake psihične praske. Neizmerno me je bolelo, hkrati pa me je spravljalo v bes, saj sem bila nekoč družabna, odprta in nadvse prijetna, zdaj pa je, vzlic odnosa, ki so ga imeli nekateri do mene, moj obrambni mehanizem vse to zamenjal za obliko samote, pri kateri si niti sama sebi nisem dovolila kazati čustev, kaj šele, da bi sledila srcu in se kdaj pa kdaj glasno zasmejala. 

Postala sem nekakšna snobistična karikatura, ki je zviška gledala na vse in vsakogar, in če je bilo tovrstno obnašanje v Ljubljani celo zaželeno, sem bila v svojem rodnem kraju zaradi tega zaničevana in nadvse nepriljubljena. 

Še vedno sem imela tu sicer prijatelje iz šolskih let, ki bi me iskreno radi spet imeli ob sebi, a sem se tudi temu izogibala. Nikakor si namreč nisem dovolila, da bi po dolgem času spet začutila tisti pristni občutek pripadnosti in sreče, saj bi me izguba le-teh ponovno prizadela, tega pa si nisem ne smela, ne želela privoščiti.

Prav zato me je prepir z mami tudi tako ranil. Vedno sem se lahko zanesla, da mi bo vsaj družina stala ob strani, zdaj pa se je vame naselil strah, da me bo novica, ki sem jo skrbno čuvala pred zunanjimi vplivi, iztrgala iz njihovih toplih src in me dokončno pahnila v brezno osame, ki je tolikokrat strmelo vame.

Za moj predčasen prihod namreč ni bil odgovoren le neporabljen lanski dopust. 

Takoj po novem letu me je glavna urednica založbe, pri kateri sem bila zaposlena, obvestila, da se je odprla možnost za sodelovanje z neko priznano ameriško založniško hišo, ki je svoje interese počasi, a vztrajno usmerjala na področje Balkana. Želeli so zaposliti nekoga prav s tega območja, ki bi jim bil na trgu lahko v veliko pomoč, kot anglistka in poznavalka literarne scene na tem področju pa sem bila menda idealna izbira.

Možnosti, ki jih je prinašala takšna službena priložnost, so bile fantastične in brez pretiranega razmišljanja sem privolila, saj bi me to vendarle rešilo tega vakuuma, v katerem sem se znašla. Toda zdaj me je bolelo srce. 

Kako naj domačim povem, da se bom oktobra selila v Ameriko? 

Razžalostila jih bom bolj, kot sem si verjetno sploh lahko predstavljala, a sem imela občutek, da sem s tem končno dobila dovoljenje, da razširim krila in začnem znova. Da pustim vse za sabo in se ponovno najdem.