Ostani

ISKRENO SOŽALJE (1. del)

Vedela sem, da zaradi odločitve, ki sem jo sprejela, sprva nihče izmed članov moje družine ne bo ravno skakal od veselja, vseeno pa sem nekje globoko v sebi pričakovala več podpore in razumevanja, kot sem ju bila dejansko deležna, ko je vendarle prišel trenutek resnice.

Oči, redkobeseden že po naravi, je nekaj trenutkov nepremično sedel na čelu velike mize v jedilnici, kjer sem se odločila opogumiti in obelodaniti svoje namere, nato pa se je dvignil, izjavil, da zaupa moji presoji, in izginil za vrati svojega kabineta. Mami je šla seveda v popolnoma drugo skrajnost. Vame je namreč bežen trenutek buljila z nenavadno mešanico togotne nejevere in žalosti, potem pa čisto izgubila pamet z enim izmed svojih čustvenih izpadov.

Po tistem tako ali tako nihče več ni prišel do besede, a ko so se strasti proti večeru naposled le nekoliko umirile in sem na hodniku pred kopalnico na samem ujela še Lariso in Hano, sta me tudi sestri pustili v neprijetni negotovosti. Larisa mi je namreč le malodušno čestitala ob službenem napredovanju, kaj več od prisiljenega nasmeška pa tudi ona ni zmogla in celo Hana, ki se ji je moje ljubljansko življenje od nekdaj zdelo neverjetno kul in od katere sem dejansko pričakovala največ podpore, me je samo gledala, kot da se mi je zmešalo.

Nekako se mi je ob vsem tem sicer uspelo pretvarjati, da so mi bile njihove reakcije tuje, toda v resnici sem jih zelo dobro razumela in to me je močno žrlo.Že tako ali tako so me bolj poredko videvali, toda vožnja do Ljubljane je bila v primerjavi z letalsko karto do Chicaga popolnoma neprimerljiva zadeva.

Nikoli nismo bili družina z obilico razširjenega sorodstva. Oči je bil edinec, svojih staršev pa se je še sam slabo spominjal, saj sta oba umrla zelo mlada. Mami je sicer imela starejšo sestro, a njun odnos ni bil pretirano topel, predvsem zato, ker je imela preveč prste vmes samozvana teta Ana, oče pa ju sam preprosto ni znal vzgajati. Toda ko sta se ta dva čustveno poškodovana človeka vendarle našla in skupaj ustvarila svojo lastno družino, sta vanjo vložila neizmerno ljubezen, vdanost in razumevanje - vse tisto, kar je bilo v življenju njima odvzetega - ter tako ustvarila neverjetno suvereno celoto.

Posledično sem celo življenje brez posebnega sočustvovanja poslušala prijatelje, znance, na kakšnem vlaku pa včasih celo popolne tujce, kako so jadikovali nad zoprnimi družinskimi kosili, rojstnimi dnevi svojih pratet ali porokami sestričen v sedemindvajsetem kolenu. A meni so bile tovrstne izkušnje povsem tuje.

Koncepta pratete tako ali tako nisem nikoli prav dobro razumela. Namesto da bi šli na rojstni dan čisto prave tete, smo se raje spravili na vrt, v prijetno senco domače platane, in se igrali Kalodont, pri katerem sem od nekdaj pometala s konkurenco kot za šalo. Porok se kot družina skoraj nismo udeleževali, tista od sestrične v drugem kolenu pa tudi ni bila prav nič posebnega. Od takrat mi je v spominu ostala le mami, ki je, ko smo vendarle prišli domov, v predsobi z nog dobesedno zbrcala salonarje in se zavalila pred televizor, ker je bil na sporedu njen najljubši kviz. Celo z neprijetnim družinskim kosilom se nikakor nisem mogla poistovetiti. Moje je bilo namreč največkrat na hitro pogret segedin golaž od prejšnjega dne - meni vedno prekisel, očetu vedno premalo slan, sestrama pa prevečkrat na meniju -, med katerim smo se vedno uspeli vsaj dvakrat skregati, zakaj da ni zrezkov, na koncu pa od vsega srca nasmejati, ker je imel nekdo vedno več zelja na obrazu kot v želodcu.

Vsi ti dragoceni spomini so me dušili pod težo občutka krivde, napetost, ki sem jo čutila v obraznih mišicah tisto turobno in neprijazno jutro na dan pogreba, pa me ni in ni zapustila, četudi me mami ni več mrko gledala in me je oči za dobro jutro stisnil k sebi kot nekoč, ko sem bila še majhna deklica. Pravzaprav se mi je zdelo, da se je celo stopnjevala in končno dosegla vrhunec, ko me je Hana s svojimi ogromnimi očmi prijela za roko in odvlekla v svojo sobo, da bi ji napravila figo na vrhu temena, ki je po njenem ni znal nihče drug bolje od mene.

Ko sem se šla tudi sama uredit, so mi med oblačenjem po licih polzele krokodilje solze, ki jih je na mojih prsih pohlevno vpijal črn pulover iz kašmirja, roke pa so se mi tako tresle, da mi je vsak gumb vzel trikrat več časa kot sicer. Zobe sem silovito stiskala skupaj, saj bi v nasprotnem primeru ihtela kot otrok, ob pogledu na svoj obraz v ogledalu, pa sem se sesedla na rob postelje in se pred samo seboj poskušala skriti kar v lastnih dlaneh.

"Madona, Diana," sem z zlomljenim glasom cvilila v črnino svojih rok, kamor se je zdaj ujelo že pravo morje, "Saj si vendar odrasla ženska. Ne joči. Ne joči!"

Del mene je staršema zameril, da sta me uspela tako zelo navezati nase in konec koncev tudi na mlajši sestri, saj sem bila prepričana, da bi bilo moje življenje na trenutke mnogo enostavnejše, če ne bi vseh odločitev pogojevala z njimi. Po drugi strani pa sem bila močno odvisna od odnosa, ki smo ga imeli in je bil edina stvar, za katero bi se bila pripravljena odpovedati prav vsemu.

Verjetno sem imela tudi zato precejšnje težave, ko je šlo za ljubezenska razmerja. Nikoli namreč nisem čutila potrebe po nekom, ki bi mu lahko zaupala vse svoje upe in skrbi, kot je to praksa velike večine ljudi. Za to sem imela starše in sestri, pred katerimi nisem nikdar skrivala ničesar. Tudi nežnosti in ljubezni mi ni manjkalo, da bi jo brezglavo iskala pri svojih vrstnikih in ko sem v zadnjem letniku srednje šole vendarle tudi sama prvič okusila čar razmerja, le-to zame nikoli ni preraslo v kaj več kot le tisti minljivi občutek neverjetnega naboja fizične ljubezni. 

Na faksu se je kasneje sicer dogajalo marsikaj, toda vse to je bila bolj posledica radovednosti in želje po novih izkušnjah, kot pa čustveno pogojene nuje, in celo moje zadnje razmerje, ki sem ga po polomiji z Juretom začela z enim izmed sošolcev in je trajalo skoraj tri leta, je bilo v resnici le izgovor za potešitev fizičnih potreb. 

Tega sicer nisem priznala niti sebi, a ko je Klemen nekega dne pobral stvari in se odselil nazaj v svoje stanovanje, mi je odleglo, da sem bila lahko končno spet svobodna.

Edini, ki je vznemirjal ne le moje čute temveč tudi moje srce, je bil Jure. Toda to dejstvo je zdaj v meni vzbujalo le srd, ta pa je končno razrahljal vrvi otožnosti, ki so me silovito stiskale v prsih in umiril tok mojih solza. 

Postavila sem se nazaj na noge, stopila do okna ter ga na široko odprla. Globoko sem zajela mrzel zrak in se z nekaj vdihi poskušala pomiriti. Zdelo se je, da je bil dan idealen za morbidne misli. Nad dolino je kot debel siv puh visela nizka oblačnost, neprijetne temperature okoli ničle in oster vetrc pa so pričali o tem, da zima tudi sredi februarja še zdaleč ni rekla zadnje besede.

"Diana."

Zdrznila sem se in se sunkovito obrnila proti vratom, skozi katera je glavo molila Larisa. Ničesar ni rekla o mojem objokanem obrazu. Morda ga čez sobo niti ni opazila, ali pa me zgolj ni želela dodatno vznemirjati z vprašanji - v vsakem primeru sem bila hvaležna.

"Čakamo te," je dejala in se mi nežno nasmehnila, potem pa zopet izginila iz mojega vidnega polja.

Pohitela sem z oblačenjem, si očistila obraz z vlažilnim robcem ter se malenkostno naličila in si na koncu obula še nevpadljive gležnjarje s peto, ki sem jih potegnila iz globin svojega kovčka, nato pa odhitela navzdol po stopnicah.

Nekaj mi je reklo, da bo dan prav tako grenak, kot je bilo jutro.