Neresničnost

4. poglavje

Spominjam se dneva, ki je bil še posebej vroč in soparen.
Hodila sem po prašni cesti in vihala nos nad smradom. Velik odpad s tonami radioktivnih smeti in podganami na vsakem koraku je name strmo gledal s leve. Ljudje, ki so tam delali, so bili otroci; nekaj je bilo mojih let, nekaj malce starejših, večina pa je bila mlajša. Njihova siva koža je na sončnih žarkih še posebej izstopala in njihovi obrazi so bili utrujeni ter žalostni. Pohitela sem mimo njih; nisem želela strmeti v njihove zgubane obraze in razmišljati o tem, da jim nikdar ne bom mogla pomagati.

"Aliyah?"
Sunkovito planem pokonci in pogledam proti Amatu, ki stoji na podboju vrat. V roke mi poda nekakšno opremo, podobno njegovi. Edina razlika je v barvah; njegova oblačila so povsem črna, jaz pa imam rdeče hlače, tesno rdečo majico, rdeče škornje in rdečo jakno s znakom šole - dvema rdečima sulicima, ki skupaj tvorita križ.
"Vsak letnik ima svojo barvo," reče. "Predšolski otroci so oblečeni v belo, srednješolski otroci nosijo rjavo. Prve letnike od ostalih ločimo s rumeno barvo njihovih oblačil ter šolskih torb, drugi letniki, kamor spadaš ti, imajo rdečo, tretji zeleno in četrti modro."
"Kaj pa ti?"
"Jaz sem stražar. Danes sicer ne delam, drugače pa vas ščitim pred učilnico vodoslovja."
"Ščitiš? Pred čim?"
Tišina.
"Obleci se," končno le reče in namrščim se. "Razkazal ti bom šolo."
Za sabo zaprem vrata in si obleke hitro nadanem. S tem se bom ukvarjala pozneje.
V srcu me stisne, ko se spomnim, da bova na poti najverjetneje srečala ljudi.
Uspelo ti bo, si potiho rečem v glavi, a je drugi glas, glas, ki mi govori da bodo vsi strmeli vame ter tako videli vsako napako, ki jo nosi moje telo je premočan. Zavzdihnem in stisnem pesti.
Kljuka je težka, ko jo potisnem navzdol in noge šibke, ko stopim na hodnik. A razen svojega brata ne opazim nikogar in moj strah se le še poveča. So za tem ovinkom ali za tistim?
"Aliyah? Si v redu?"
Prikimam in mu sledim. Živčno si grizem svojo ustnico, pričakujem, da so neoblikovane sence v resnici ljudje, a niso.
Ustaviva se pred velikimi, težkimi, rdečimi vrati in odpre jih - moje oči se široko razprejo, ko se vame zastrmi neskončno očes. Mojih očes.
Soba je polna ogledal.
"Zrcalna soba," pojasni in vstopiva. Čuden občutek je. Vame strmi na stotine svetlo zelenih oči, a vsaj poznam jih. To so človeške oči, oči brez magije.
A očitno lažejo. Kot so lagali vsi ljudje, ki sem jih kadarkoli imela rada.
"Tu poteka del urnjenja drugega letnika. Imeli ga boste naslednji semester, pa nikomur ne povej, da sem ti jaz to prišepnil."
Šele zdaj opazim, da je prostor pravzaprav ogromen labirint. Tu sva le nekaj trenutkov, a me že začenja boleti glava in prosim ga, če naju popelje ven.
Naslednji prostor, v katerega vstopiva, je telovadnica. Soba je ogromna in strop neverjetno visok, tla so prekrita s mehkimi blazinami in ob steni je stojalo za orožje.
Tudi tu ni nikogar in šele zdaj mi to postane sumljivo, zato se obrnem proti Amatu in ga vprašljivo pogledam.
"Oh, še nekaj je. Ta trenutek v Veliki dvorani poteka tedenski boj. Udeležba sicer ni obvezna, pa vendar so ponavadi vsi tam."
Prikimam, da razumem. V roke vzamem prelepo bodalo, okrašeno s belimi kamni in se namrščim.
"Kako pa deluje ta boj?"
"Bojujemo se v paru. Uporabljamo lahko poljubno orožje ter svoj dar, razen če se pravila malce spremenijo. Ravnatelj bojevalcema s svojim darom v glavi prikaže teren, na katerem se bojujeta, vsi ostali pa opazujejo."
"Torej je ravnateljev dar ..."
"Upravlja s našimi glavami," me dokonča Amat in strese me. Bo tudi meni kdaj pokukal v glavo?
"Je še kaj, kar bi morala vedeti?" Vprašam, medtem ko hodiva nazaj do moje sobe. Skomigne z rameni in mi pridrži vrata.
"Danes zvečer ti prinesem šolske potrebščine, jutri že začenjaš pouk. Obleka, ki jo nosiš zdaj, je tvoja vsakodnevna oprava, samo za čas pouka boš dobila drugačno uniformo. Ti pojdi ta čas na večerjo. Počakal te bom tu!"
Večerja?
Sama naj najdem jedilnico?
Sama naj vstopim v prostor, poln ljudi, ki bodo strmeli vame?
Ni šanse. Raje počakam tukaj.

Zavzdihnem, ko znova odprem napačna vrata.
Ne vem koliko časa je minilo, da sem končno ugotovila da Amata ne bo tako hitro nazaj. Bilo mi je dolgčas in ker že cel dan nisem jedla ničesar, sem se odločila, da bom jedilnico pač morala najti sama. Zdaj hodim že, zdi se kot ure, po ogromnem gradu, odpiram vrata za vrati in razen nekaj učilnic, rastlinjaka, povsem prazne sobe ter šolske ambulante nisem naletela na nič posebnega - prav tako pa ne na ljudi.
Kje so vsi?
"Dobro, pa poskusimo še enkrat," zavzdihnem in se zastrmim v ogromna dvojna črna vrata. Moji dolgi, bledi prsti polni žuljev se oklenejo kljuke, kot bi se oklenile rešilne vrvi, ki me reši pred pogubo.
Nenadoma zaslišim glasove.
Začne se kot šepet; oddaljen, komaj zaznaven. A nato imam občutek, da ljudje, ki govorijo stojijo zraven moje nepomembne postave in mi kričijo v uho.
Glasovi so ženski in moški, nekateri glasnejši, drugi tišji, robati, pa tudi melodični. Slišim smeh, žalostne glasove in navdušene zgodbe, ki jih skorajda kričijo.
Jedilnica. Končno sem jo našla.
Hrup nenadoma potihne in tiho je, tako kot je bilo prej. Srce mi utripa neverjetno hitro in še preden bi se lahko ustavila, moja dlan temno kljuko potisne navzdol in na stotine oči se obrne proti meni.