Neresničnost

3. poglavje

Hodnik, po katerem hodiva, je širok ter kamnit, edini vir svetlobe so mnoge bakle, katerih plamen je neverjetno visok in igriv.
"Kam hodiva?" Ga znova vprašam in Amat me postrani pogleda.
Še kar ne morem verjeti, da je res tukaj. Vsa ta leta sem razmišljala o tem, kako rada bi bila mrtva, ker je bila bolečina v meni premočna. Občutek, da nisem dovolj, da nimam razloga za življenje. Noči, kjer sem želela kričati, tako močno me je bolelo. Dnevi, ko sem le ležala na postelji in se izgubljala v bolj srečnih spominih, tako da zdaj vsak od njih izgleda obrabljen in brez pomena.
"Ravnateljeva pisarna, seveda. Moja sestra si in enamka, zato moraš hoditi v našo šolo."
"Nočem," hitro odgovorim.
Res nočem. Raje grem domov, nazaj k teti. Strah mi nenadoma stisne grlo in ukrade sapo. Vem, da bodo ljudje strmeli vame, me premerjali s pogledi in se mi smejali ter med seboj šepetali stvari, ki sem jih slišala vse prevečkrat. In ne bom mogla pobegniti; slišala jih bom, vsakega posebej, vsako opazko, vsak zloben nasmeh, stisnili me bodo in mi preprečili dihanje ...
"Ne skrbi, vsi te bodo oboževali."
Ne razume. Ne bodo me oboževali, ravno nasprotno. Sovražili me bodo, kot me vsi. Me opazovali in ocenjevali vsak moj korak, nič, kar naredim, ni dovolj dobro in to vedo.
Tako ali tako pa si ničesar ne zaslužim.
"Aliyah? Si v redu?"
Njegov glas me povleče iz negativnih misli kot roka, ki me povleče iz smrtonosnih valov. S prstom si obrišem solzo, ki mi je spolzela po licu in poskušam ignorirati njegove zaskrbljene oči - velike, s majhno zenico, živo zelene, da izgleda, kot da se utapljaš v neskončnih vrstah ogromnih dreves; njegove enamske oči.
"Ja, v redu sem."
Hitro pomežiknem in si obraz okrasim s lažnim nasmehom.
"Greva?"

Ravnateljeva pisarna je majhna, a svetla in odprta.
Ob strani je črna miza in s Amatom v tišini sediva na presenetljivo udobnih stolih, medtem ko čakava, da pride ravnatelj.
Ko končno vstopi visok moški srednjih let s toplimi, rjavo zelenimi očmi, širokim nasmeškom in rdečih lic ter me nežno potreplja po rami, si ne morem kaj, da se ne bi nasmehnila.
Čeprav ljudem ne zaupam zlahka, me nekaj na njem sprosti. Je eden od tistih prav nadležno pozitivnih ljudi ki najdejo dobro v vsem in vsakomur, tistih, katere prav ne moreš sovražiti; pravo nasprotje moje majhne, temne, negativne in izgubljene postave.
"Moje ime je Steven Davis in sem tukaj praktično glaven. Ne skrbi, ne grizem," reče ter mi pomežikne in prisilim se v kratek nasmeh.
"Ti si Aliyah, če se ne motim? Aliyah Case. Verjetno je zate šok, izvedeti kdo si v resnici."
"Še kar ne morem verjeti," tiho rečem, a se obotavljam in tisoč misli mi preletava možgane.
Kaj če moj glas zveni čudno? Kaj če bom rekla kaj narobe? Kaj če si bo o meni ustvaril slabo mnenje?
Kaj če, kaj če, kaj če ...
"Vem da je težko. Seveda je redko, da starši svojim otrokom ne povedo, kdo so, a se dogaja. To so predvsem tiste družine, ki nočejo tega življenja. Ali pa pred čem bežijo."
Namrščim se. Ni se mi zdelo, da bi moja starša pred čem bežala. Če že, sta se skrivala.
"S Kevinom in Amerie sem bil v mlajših letih sošolec. Kdo bi si mislil, da si bosta nekega dne ustvarila družino. Verjemi ali ne, nista se imela ravno rada," reče im v prsih me zaboli, ko se spomnim očetovega smeha in maminega toplega objema.
Utihni. Ne govori več o njiju; preveč boli.
"Kakorkoli, o tem lahko kdaj drugič. Najprej te moram vpisati drugi letnik."
"Ampak stara sem šele petnajst," namrščeno zašepetam. "Poleg tega pa o tem svetu nimam najmanjšega pojma. Mar se vam ne zdi, da ..."
"Seveda, pozabil sem omeniti! Tukaj je šola malce drugačna," me prekine ter se mi nasmehne.
"Predšola se začne pri četrtih letih, traja pa do otrokovega desetega. Tam se osredotočijo predvsem na osnovne stvari, kot so matematika, malce zgodovine ter jezika. Naslednje tri leta se osredotočijo na borbo z orožji ter samoobrambo in sicer v srednji šoli, v visoki, kjer boš ti obiskovala drugi letnik in ki traja od štirinajstega do osemnajstega leta, pa na emanov dar ter učenje urokov."
"Oh," zavzdihnem. To je ... zakomplicirano. Poleg tega pa mi poskuša povedati, da sem zamudila tri leta borbe za katere ni šans, da jih bom kadarkoli nadoknadila in da se bom učila o svojem daru, čeprav včeraj sploh še nisem vedela da posedujem magijo?
Drugače rečeno: moram jo popihati, preden me živo pojedo.
"Ne skrbi, vse bo v redu. Profesorju Thornu bom naročil, naj te o najpomembnejših stvareh nauči v dodatnih urah. Če pa ti bo kdaj pretežko, se lahko obrneš name. Poleg tega pa se bo od tebe pričakovalo manj."
Super. Torej bom imela še dodatne ure in ker zame ne bo enakih pričakovanj, me bodo prav vsi opazili in tako ne bom mogla ostati nevidna.
Neželjena pozornost.
Zopet.
"Mislim, da to ni najboljša ideja," rečem v svojo obrambo in se poskusim skriti sama vase.
Nenadoma se oglasi Amat in presenečeno ga pogledam.
"Aliyah, enamka si. Nimaš izbire, šolo moraš obiskovati."
"Ampak, kaj pa teta? Kdo jo bo obvestil, kje sem?"
"Šola je že poslala pismo, zato ne skrbi o tem," odgovori ravnatelj in glasno pogoltnem slino.
"Pa ona sploh ve, da sem jaz ... da sva midva ..."
Amat skomigne s rameni, nato pa ravnodušno reče:
"No, tudi ona se je tukaj izobraževala, tako da ja, vedela je. In ti lagala, in nama obema lagala. Tako kot najini starši."
Počasi izdihnem zrak, ki sem ga nevede zadrževala v pljučih.

Ravnatelj mi je dal ključ sobe, ki bo za naslednja tri leta postala moj dom. Njena vrata so takšna kot vrata neskončnih ostalih sob na tem dolgem hodniku in prostor je prav tako dolgočasen ter majhen kot od ostalih.
Stene so tako bele, da me bolijo oči in prsti me zasrbijo. Že nekaj časa nisem slikala. Prav lepo bi bilo s živimi barvami zapolniti to osamljenost tukaj, police zapolniti s knjigami, posteljo ogreti ter malce razmetati, na okenske police postaviti rože in sem vnesti nekaj topline. A ker nimam prtljage, tega ne morem storiti, zato se le sesedem na škripajoč stol zraven majhne mizice in se namrščiti ob pogledu na razmahano omaro.
Verjetno je dobro, da je soba samo moja. Ne bi mogla prenesti biti ves čas v isti sobi še s nekom drugim. Preveč bi bilo. Preveč ocenjujočih oči in radovednih pogledov. Nikdar ne bi našla samozavesti, da bi človeka sama ogovorila, če bi me pa on pa bi samo nekaj izjecljala zaradi mojega strahu, kot vedno.
Zdaj bom imela vsaj tišino in mir.
Po drugi strani pa bom zopet sama.
Ampak osamljenosti sem navajena. In čeprav boli, me ne bo ubilo.
Vsaj mislim, da ne.