Neresničnost

2. poglavje

Oče mi je povedal, da enami pred koncem Starega sveta niso obstajali.
Ta bitja, ki izgledajo kot ljudje, a so vse prej kot to. Posedujejo magijo in le oni nas lahko rešijo pred demoni.
Vedno so se mi zdeli kot nekaj neoprijemljivega, nekaj podobnega pravljicam za lahko noč, kot nekaj izmuzljivega, kot so izmuzljive sence na vročem pesku.
Rodiš se eden od njih. Tako je bilo in tako vedno bo. A jaz sem živela med ljudmi. Jaz sem človek.
Vsaj mislim, da sem.
"Kako ti je ime, otrok?"
Stisnem pesti in s strani pogledam tisto starko - Agato. Že na daleč se opazi, kaj je. Ne gre toliko za njena oblačila - čeprav so vsi vedno oblečeni v črno opravo - temveč za bolj za lesk v njenih očeh. Zenica je manjša, komaj se jo opazi, in siva barva njenih oči je bolj živa ter, no, opazna.
"Aliyah," odgovorim. Na začetku me je bilo strah; a zdaj ne čtim več ničesar, kot da bi vsa čustva že iztrošila.
"Ne izgledaš ravno dobro," mirno reče in ošinem bodalo, ki si ga je zatlačila za svoj pas.
"Samo glava me boli."
Rahlo se nasmehne in zamomlja: "šok. Ne ugotoviš vsak dan, da je tvoj brat živ. In da si enam."
"Ne, res ne," odkimam in se zastrmim v Amatov hrbet.
Zakaj me ni poiskal?
Tiho še naprej stopamo.
Teta živi v območju št. 3, enem izmed šestih puščavskih območij. Le del je poseljen; več kot polovica puščave je preveč nevarna za ljudi. Niso le demoni tisti, ki nam strežejo po življenju.
Preseneti me, ko vidim, da hodimo vse globje in globje v neskončno območje peska in vročine.
Tako vroče je!
Nenadoma se ustavimo. Zmedeno pomežiknem.
Zakaj ...?
"Stopi nazaj," mi prišepne moj brat in brez besed ga ubogam. Kaj pa mi preostane?
Nek enam stopi naprej. To je moški, majhen, skoraj tako majhen kot jaz in presenetljivo suh - še posebej za bojevnika. Zapre oči in dvigne dlan.
Glasno zajamem zrak, ko se pred nami nenadoma pojavi krog svetlih barv, ki bodejo v oči. Rumena, zelena, modra, rdeča.
"To je portal," reče Amat in presenečeno ga pogledam.
Vedela sem, da ima vsak enam svoj dar, a nikdar si nisem mislila, da ga, no, uporabljajo.
Drug za drugim stopijo skozi eksplozijo barv. Skoraj shrljivo je opazovati, kako izgine najprej glava, nato prvi del telesa, roke, in nazadnje izgine še peta.
Počasi stopim naprej. Barve so od blizu še bolj žive in nenavadne, kot so se mi zdele na prvi pogled. Zdi se skoraj, kot da imajo svojo zgodbo, svoje življenje, kot da bi me lahko posrkale vase in nikdar več ne izpustile stran.
Stopim naprej.
Občutek imam, kot da se potapljam v gosto, črno vodo. Ne morem dihati, čutiti ali misliti.
Nato pa padem na tla in znova se zavem, kaj se dogaja.
Prvo, na kar pomislim, je, kako bolj mrzlo je tukaj.
Ni zares mrzlo. Ne, pravzaprav je temperatura ravno pravšnja; a ker sem navajena na neznosno vročino, je razlika šokantna.
Nato se zavem trave pod seboj.
Drugačna je, kot sem si jo predstavljala. Na otip je bolj neprijetna, kot sem mislila da bo, prav tako pa je tanjša in, no, toliko jo je!
S kotičkom očesa ošinem ename, v strahu, da bodo mislili, da sem čudna. A čakajo presenetljivo potrpežljivo, medtem ko se jaz počasi zavedem, da sem v enem od gozdnih območij.
Le trije so. Le tri območja, polna dreves, različnih živali, trave, rož, polne življenja.
Vedno sem si želela živeti v enem od teh območij. A nikdar nisem imela priložnosti.
Zdaj jo imam.
"Pridi," reče Amat in mi pomaga na noge. Takoj ko znova trdno stojim na nogah, svojo roko iztrgam iz njegove in nasmeh na njegovem obrazu upade.
Počasi začnemo hoditi proti edinem kraju, kjer bi lahko živeli ljudje, obdanem s visokimi, debelimi drevesi in grmičevjem; gradu.
"Tukaj je ena izmed redkih enamskih šol," reče Agata, ko se ustavimo pred veliki, lesenimi vrati, okrašenimi s bršljanom, katere stražita dva bojevnika, ki se naši skupini le nasmehneta in odpreta velikanska vrata.
"Ena šola je tu, v območju št 21. Druga je v vodnem, v območju št 11, tretja šola pa v območju št 1, ki je, kot že veš, mestno."
S široko razprtimi očmi opazujem ename, mlade in stare, ki hodijo po ogromnem dvorišču. Nekaj jih je mojih let in v rokah držijo debele knjige, nekateri pa v družbi drugih učencev hodijo kar s nahrbtnikom.
"Šola se je ravnokar končala," mi pojasni Amat in enami, s katerimi sem prišla do sem, se porazgubijo, ostanemo pa le še midva s bratom, Agata in tista majhna deklica od prej.
Še kar ne vem njenega imena.
"Pridita za mano," nama pomigne Amat in še le ko pogledam za seboj, opazim, da je Agata odšla.
"Kam naju pelješ?"
"Boš še videla," mi tiho odgovori in nimam druge izbire, kot da pohitim naprej.