Neresničnost

1. poglavje

Vdih, izdih. Vdih, izdih. Umiri se. Saj je samo test. Nič ti ne bo.
Kljub temu mi srce noro divja in težko diham. Čeprav mi v šoli nikdar ni šlo slabo - ravno nasprotno, pravzaprav - me je vedno za vsak test strah.
"Ima še kdo kakšno vprašanje?"
Vsi molčijo.
Mirno začne deliti liste, do mene pride nazadnje. Živčno si začnem grizti nohte.
Na hitro preletim test.
Nič lažjega.
Končno se umirim in začnem pisati.

"Je bilo v šoli kaj novega, Aliyah?"
Ošinem svojo rdečelaso teto. Njene svetlo rjave oči me preiskujoče opazujejo.
"Pisali smo test. Pri biologiji," rečem in si vzamem košček čokolade.
"Prepričana sem, da ti je šlo odlično. In pusti čokolado!"
Zahihitam se in teta mi v roke potisne krožnike.
Pripravim mizo in kmalu se spravimo k jedi. Teta je odlična kuharica; preden me je vzela k sebi, je želela kuhati za brezdomce. Zdaj za to nima več časa.
"Odlično je," pohvalim in nežno se mi nasmehne.
Nebo zunaj zažari v barvah sončnega zahoda.

Ko zazvoni budilka, poskočim.
"Ne spet," zavzdihnem in z glavo udarim v blazino.
Sovražim šolo.
"Aliyah, pokonci!"
Ko se vstanem, se mi zvrti. Nekajkrat hitro pomežiknem in zazeham.
Puščavski pesek škrta pod mojimi nogami in že po nekaj korakih se potim, čeprav je jutro. Mimoidoči mi prijazno kimajo, medtem ko sonce nepopustljivo greje naše hrbte.
V razred vstopim le trenutek pred profesorjem. Nekaj punc me ošine, kot da sem nepomembna, nevidna, nekaj pa, kot da bi bila madež na njihovih snežno belih športnih copatih. Fantje me sploh ne pogledajo.
V prsih me zaboli, čeprav bi morala biti navajena. A vseeno mi je težko, ko ponoči ležim v postelji, izgubljena v spominih in z nujo po pogovoru. Ampak nikogar nimam, ki bi mi pomagal, ki bi takšne noči naredil vsaj malo lepše, že dolgo ne.
Minute minevajo prav boleče počasi. Profesorjev glas je z vsako minuto bolj nezanimiv in dolgočasim, besede se prevezijo v stavke, stavki v povedi, povedi v razlago.
Šola je tiha. In mirna. Nič se ne dogaja, vse je v redu in ... no, normalno.
Nato pa zaslišimo glas. Besede mi odmevajo v ušesih in za trenutek ne morem dihati.
"V šoli so demoni, vsi k zasilnim izhodom. V šoli so demoni, vsi k zasilnim izhodom. V šoli so ..."
Monoten glas kar ne utihne, te besede ponavlja v neskončnost, naprej in naprej in naprej ...
Šele profesorjev glas me spravi k sebi: "Vsi za mano!"
V svojem življenju sem že naletela na demone - in to ne na enega. A da so vdrli v šolo so morali mimo stražarjev - koliko jih torej je? Pet? Deset?
Hitimo proti zasilnemu izhodu. Vidim sončno svetlobo, ki nas bo lahko rešila pred comedenti, če imamo srečo. Ljudje kričijo, a meni se vse zdi tako oddaljeno, kot da ne bi bilo del mene ...
"Za tabo!" Zakriči neka deklica, stara ... koliko, devet, deset? Stoji v varnem zavetju sončne svetlobe, tako kot večina ostalih. Jaz sem ena od redkih, ki je še v šoli, za mano pa je demon.
Ostrmim. Ne morem si pomagati, njegova postava me shrljivo očara, urok, ki mi ne dopusti pogledati stran.
Moje noge se zamajajo in klecnem, ko se psu podobna šapa stegne proti meni in ko se njegovi kremplji zarijejo v moje stegno.
Šele bolečina me dokončno strezne.
Zakričim.
Comedenti se skloni proti meni. Njegova levja glava, posejana z luskami, je grozljivo blizu. Njegove majhne, povsem bele, prazne oči strmijo v moje zelene.
Vse izgine.

"Comedenti so posebna vrsta demonov," reče oče in mi pokaže sliko ogromnega stvora. "Ne vidijo ljudi, temveč njihovo življenjsko energijo. Posrkajo njihovo življenje - in to le v nekaj sekundah."
"Jim lahko pobegneš?"
"Lahko, ja," reče in se mi žalostno nasmehne.
"Če si enam."
"Drugače ne?"
Odkima.

Čutim življenje, ki izteka iz mene. Počasi, a hkrati hitro, prehitro. Moja glava je tako težka ... slišim kričanje in v kotičku očesa vidim svetlobo, a je presvetla, zato se znova zavijem v temo.
Nenadoma je vse okoli mene znova ostro in živo, ko me močna roka odtegne iz stvorovih šap. Zavzdihnem in globoko zajamem zrak.
Živa sem.
Zgrudim se na tla - točno pred comedentom.
Demon je mrtev, njegovo telo je že začel zaraščati mah.
Deklica, ki sem jo opazila prej, zakriči, ko jo drugi demon - clamor - pritisne ob steno in oplazi s svojim kačjim jezikom. Temna postava s slapom dolgih, temnih las zavihti orožje, malo daljše od bodala in ga zasadi naravnost v njegovo srce.
Izgine v oblaku prahu.
Stisnem pesti in pogledam okoli sebe.
Povsod so ljudje. Ne, ne ljudje - enami. Starejši, pa tudi mlajši, vihtijo svoja orožja in ubijajo demona za demonom. Temna postava - zdaj ugotovim, da je dekle mojih let - se mi približa in mi pomaga na noge.
"Pojdi stran!" Mi ukaže in potisne proti izhodu. Sončni žarki pobožajo mojo bledo kožo in moji zavozlani kodrasti lasje me požgečkajo po licih.
In ravno v tem trenutku me postane strah.
V šoli so demoni.
In enami.
Lahko umrem - do zdaj bi bila lahko že s svojo družino!
"Pojdi stran!" Reče moški glas in me povleče proti izhodu. Moje telo me noče ubogati, vlečem se za sabo, saj nimam nobene moči. Dvignem pogled - in nato obstanem.
Moški me namrščeno pogleda.
In nato me prepozna.
"Aliyah," zašepeta.
Clamor me odtegne iz bratovega objema in nato začutim bolečino.
Trga me. Trga in trga, noče nehati, zakaj ne neha?! Njegovi kremplji se zasadijo vame, še enkrat in še enkrat, trgajo meso z mene.
Ne morem več.
Ne morem več ...

"Aliyah, pridi sem!"
Vstanem in srnica, ki me je napeto opazovala, pobegne. Zavzdihnem in stečem k očetu.
"Ati! Prestrašil si srnico!"
Nekaj zamomlja in mama me nežno poboža.
"Teta je tu, druži se z njo," mi reče in veselo zacvilim, ko jo opazim.
"Teta!"
Tesno jo objamem, da ne vidim ničesar razen njenih ognjenih las. Slišim Ervina in Amata, ki dražita Carilo. Mali Izak v njenih rokah zajoče in slišim mamo, kako ga vzame v roke in pomiri.
"Si me pogrešala?" Me vpraša teta in hitro prikimam.
Znova sem v objemu svoje družine.

Boli, res boli. A vse manj in manj, bolečina pojenja hkrati, kot v meni narašča nekakšna toplota. Mar umiram?
Toplota me napolni, a še kar raste in raste in raste, ne neha, dokler bolečina še zadnjič ne vdihne.
Nato je vsega konec.

Prvo, česar se zavem, ko odprem oči, je tišina.
Prav boleče tiho je, hrup od prej je utihnil nepričakovano in nenadoma.
Živa sem.
Odprem oči in se zastrmim v zelene oči, prav takšne, kot jih imam jaz.
"Aliyah," izdihne Amat in se mi nasmehne.
"Amat? Ti ... ti si živ? In - enam?"
Svetloba v njegovi roka pojenja, ko me objame. A njeni žarki se me še kar dotaknejo. Spominja me na toploto, ki sem jo čutila prej.
Mirno. Prav boleče poznano.
Nazaj je. Moj brat je nazaj.
Končno.
"Am, bi mi kdo razložil, kaj se tukaj dogaja?"
Odprem oči in pogledam tisto dekle, ki me je prej rešilo pred comedentom. Lepa je, njeni povsem ravni, vranje črni lasje nežno vihrajo v dobrodošlem vetru, ki odpihne vonj po gnilih jajcih in postanem mleku, ki je ostal od mnogih demonov.
Koliko jih je bilo? Glede na število enamov okoli mene vsaj petnajst. To je ogromno, toliko demonov na enem mestu - to se ne zgodi vsak dan. Še vsako leto ne.
"To zanima tudi mene," reče neka starka in me namrščeno pogleda.
"Agata, vse je v redu," reče Amat in v srcu me stisne.
Moj brat je končno nazaj.
"To je Aliyah, moja sestra."
"Sestro imaš?"
Prikima in enam s svetlimi lasmi in temnimi očmi me preiskujoče pogleda.
Deset parov oči se zastrmi vame. To mi ni všeč, zato spustim pogled in si začnem živčno gristi nohte.
Nenadoma me zadene - Amat je enam.
Enam je.
In če je on ...
"No, če je to tvoja sestra, potem je ena od nas," reče tista starka. Agata.
Jaz, pa enam?
"In če je ena od nas, mora priti z nami. Pridi, dekle."
Počasi vstanem, še kar pod vtisom dogodkov. Ravnokar sem skoraj umrla. Morala bi umreti, pa sem preživela. Nekako sem še živa.
In ugotovila sem, da sem enam. V meni je magija, in to že celo življenje, pa tega sploh nisem vedela.
Kako je to mogoče?
In, seveda, Amat. Šel je in obljubil, da bo prišel nazaj. In je. A ne tako, kot sem si predstavljala.
"Veliko je za predelati," reče moj brat in se mi žalostno nasmehne. Ostali naju nepotrpežljivo in začudeno opazujejo, ko nenadoma opazim, da je zraven Agate tudi tista deklica od prej.
"Vse bom pojasnil, obljubim. Ampak, Aliyah, nazaj sem. Nazaj sem."