Neresničnost

5. poglavje

Neham dihati.
Srce se mi ustavi.
Svet razpoka in se spremeni v pepel.
No, seveda se nič od tega ne zgodi. V resnici še kar stojim med vrati kot nek idiot, ljudje strmijo vame in prisežem, da lahko slišim njihove pripombe.
"Kdo je to? Nikdar je še nisem videl..."
"...misliš, da je nova?..."
"...čudna izgleda..."
Smeh.
Ne morem se premakniti. Strah mi prepreči dihanje- o bog, o bog, o bog!
Nehaj, si ukažem, a moje noge se še kar nočejo premakniti. Premakni se, zaboga.
Nekako le naredim korak naprej. In še enega, in še enega. Občutek imam, kot da lebdim, mar se moja stopala dotikajo tal? Ljudje končno odvrnejo poglede in zadiham, čeprav nekateri še kar strmijo vame.
Kuharica, ki stoji za dolgim pultom ne opazi moje tesnobe. Na pladnju, ki mi ga poda je manjša solata ter testenine s sirovo omako.
Hodim med mizami, vsak korak je težji in vsak vdih plitvejši. Ljudje se pogovarjajo, smejijo. Toliko jih je, glasovi v zraku valovijo, kot valovi morska voda. Me bodo potegnili pod gladino in nikdar več izpustili na prostost?
Moje telo se končno sesede na prazen stol, oddaljen od ostalih, v sencah. Vendar mi je to všeč- rada sem sama.
Medtem ko jem, čeprav nisem več lačna, opazujem ljudi. Vsi so oblečeni v svoje barve. Vidim nekaj otrok v rjavih oblačilih, nekaj je modrih, veliko zelenih, še več pa jih je rdečih. Rumenih je največ. Prvi letniki, se spomnim.
Osredotočim se na ljudi, ki nosijo rdečo. Oni so mojih let in verjetno bom z nekaterimi imela razrede. Ob misli na to me strese. Kaj, če se bom osmešila?
Nikogar od njih ne poznam.
Ko pojem, nekako zberem pogum in znova stopim med mizami. Zdaj mi uspe ignorirati poglede in pladenj pustim na istem mestu, kot ga je pustil nek fant v modri barvi. S očmi, strogo uperjenimi v črna vrata skoraj stečem iz jedilnice, toda varno se ne počutim, dokler ne stopim v svojo sobo in za seboj zaloputnem vrata.
"Aliyah!"
Kriknem.
"Amat!"
Moj brat sedi na postelji in strmi vame. Zraven njegovih rok ležijo vrečke, napolnjene s zvezki in učbeniki, oblačili- in barvami.
"To je zate," reče in pokaže na stvari. "Saj še kar rada rišeš, kajne?"
Brez besed sem. Spomnil se je?
"Ja," končno izustim in v roke vzamem kakovosten čopič in barvice. "Še kar rada rišem."
"Tu so šolske potrebščine," čez nekaj trenutkov reče in na mizo postavim neskončno zvezkov in šolskih knjig. Darovi in kako jih najti, Tvoje prvo rastlinoslovje 2, Psihologija demonov...
"Tukaj pa je še nekaj oblek. Nisem vedel, katero številko nosiš, zato upam, da sem pravilno izbral."
Najprej si ogledam živo rdečo kvadratno krilo, krvavo rdeči top, visoke svetlo rdeče nogavice in jakno iz rdečega usnja.
"Mar je to moja uniforma?"
Prikima. Nisem ravno navdušenka rdeče, pa tudi kril ne.
Amat mi je prinesel še nekaj navadni, črnih hlač in kavbojk, nekaj majic in nekaj kril, katere primem s dvema prstoma in se zasrepim vanje.
"Ne maram kril," rečem, zdaj jezno, nisem prepričana, od kje se je bes znašel. "In če bi bil doma bi to vedel."
Tišina. Na njegovem obrazu vidim, da so ga besede prizadele in obžalujem svoje besede. Ampak zdaj tega ne morem več popraviti.
"Oprosti," kljub temu poskusim, toda njegov obraz ostane brezizrazen. Vstane in stopi do vrat, še preden pa jih za seboj zapre tiho reče: "Želel sem priti nazaj, nimaš pojma, kako močno sem te pogrešal. Žal mi je, da tega nisem storil."
Pusti me v tišini.

Stopim pod tuš, topla voda zaobjame moje telo. V svoje svetlo rdeče lase, ki vlečejo na oranžno si vtrem šampon in nato pustim, da me voda umije.
Enamka, mi govori glas v glavi. Enamka. Enamka. Enamka. Lagali so ti, vsi so ti lagali.
Jezno se zavijem v modro brisačo in si nadanem eno od pižam, ki mi jih je prinesel moj brat. Zakaj sem bila tako nesramna do njega?
Uležem se na posteljo. Je teta v redu? Me bo pogrešala?
Ne morem spati. Poskušam, a sanje kar nočejo priti, poskušam jih prijeti, vendar kako lahko primeš le meglico?

Mislim, da sem morala zaspati, saj se zbudim ko je Sonce že visoko na nebu. Zazeham in v tistem trenutku se vrata odprejo, vstopi pa Amat; ne morem prebrati čustev na njegovem obrazu. Mar je jezen name?

"Pridi," mi reče. "Odpeljal te bom na tvojo prvo uro."

Prikimam. Zaprem se v kopalnico in nase navlečem uniformo. Ni mi všeč občutek krila na mojih stegnih.

"Si pripravljena?" vpraša in prikimam, čeprav to niti približno ni res. Strah me je.

Vedno me je strah.

Stopiva na hodnik, na katerem je zdaj polno ljudi. Zadržim sapo, čakam, da bom začutila človeške oči na moje telesu, a se to ne zgodi; nihče me ne pogleda dvakrat, nikogar ne zanima, kaj počnem ali kako izgledam. Presenečeno pomežiknem - mislijo, da sem ena od njih.

"Tisto je učilnica Demonologije," pove in pogledam v potrebišče, ki jih držim v rokah. Zraven črnega zvezka, učbenika Psihologija demonov in Vrste demonov mi je Amat podal tudi povsem navadno, belo teniško žogico. Nisem prepričana, zakaj bi jo potrebovala.

"Pojdi," mi naroči, nato pa mi že obrne hrbet in pusti samo. Globoko vdihnem zrak in skupaj s nekim moškim s očali stopim skozi vrata učilnice. 

Na desni strani je stena polna oken, ki imajo pogled na gozd. Tako velik in zelen je, nekaj trenutkov le strmim vanj, nato se zavem, da že vsi sedijo in da za menoj stoji učitelj. Poskočim - joj! - in spustim glavo.

"Ti moraš biti Aliyah Cage, kaj ne?" vpraša moški črnih las in sivih oči, enamskih oči in prikimam. Srce mi hitro bije.

"Usedi se zraven Elene," reče in pokaže na edino prosto mesto, ki je zraven dekleta črnih las.

Prisegla bi, da sem jo že videla; znana mi je.

Mar je to...

Pohitim do stola in si popravim lase. Da, to je ona; tisto dekle, ki me je rešilo pred demoni. Ostro strmi naprej, proti tabli, mene niti ne ošine s pogledom.

To me ne moti. Dlje, kot lahko ostanem neopažena, bolje bo.

"Pa začnimo s današnjim demonom, ki ga bomo spoznali, kaj pravite?" reče in opazim teniško žogico, ki jo Elena prevrača po rokah. Vsi jo imajo, nenadoma opazim.

Nato se bele žogice nenadoma premaknejo in začnejo spreminjati obliko; najprej nastanejo kratke, sluzaste noge, nato mišičast, moški trup, roke, premazane s kislino in prav na koncu še glava, majhna, črna, pravzaprav le luknja, od katere ne morem odvrniti pogleda.