Neresničnost

6. poglavje

Pred mano je demon.
Glede na to, da je nastal iz teniške žogice izgleda neverjetno resničen. Prestrašeno strmim vanj, toda on se ne premakne. Obrazi ostalih ostanejo nevtralni. Ne le to; nekateri se zasmejijo in s gibom roke pokažejo na demonove oči ali pa prste.
"Dobro si ga oglejte," naroči učitelj in zmedeno se ozrem okoli sebe, nato pa naredim, kar naredijo drugi. Dotaknejo se njegovih različnih delov telesa, odprejo njegova usta in jih nato znova zaprejo, premaknejo njegove noge in ga s svinčniki udarijo v hrbet. Nobeden od kipov se ne premakne, zato se čez čas rahlo sprostim in dvignem njegovo stopalo.
"Odprite Vrste demonov na strani 65 in si preberite prvi odstavek," reče in ubogam ga.
Morda pa šola ne bo tako strašljiva, kot sem mislila da bo.

"Oprostite," ustavim profesorja športne vzgoje, mladega moškega s očali in namršči se proti meni. Moji sojetniki so oblečeni v športne hlače in športno majico, vse v barvi našega letnika. Le jaz sem še kar v uniformi.
"Nova sem tukaj," rečem, delam se, da me ni strah, čeprav mi srce divja. Ni mi všeč, da so vse glave obrnjene proti meni.
"Nisem dobila športne opreme."
"Ni problema," odmahne s roko in ostalim zakliče, naj pretečejo deset krogov po veliki, svetli dvorani.
Ko vidim, kako hitri so vsi izbuljim oči. Kako jih bom dohitevala?
"Zraven garderob so zaprta vrata. Tu imaš ključ, iz škatle izbrskaj nekaj rdečega, v čemer se lahko premikaš."
Prikimam in ga ubogam. Zraven garderobe za moške so visoka vrata, a so priprta, ne zaklenjena, zato namrščeno vstopim.
Presenečeno obstanem med vrati, ko pred seboj opazim moškega črnih las in temnejše polti. On se obrne in se mi nasmehne.
Oblečen je v barvo mojega letnika.
"Zdravo, si nova tukaj?"
Prikimam in stisnem njegovo roko.
"Aris. Kako pa je tebi ime?"
"Aliyah," čez trenutek rečem in mu obrnem hrbet.
Sklonim se nad škatlo, polno oblek.
"Imaš športno vzgojo?"
Prikimam ter v roke vzamem črne športne hlače in majico.
"Tudi jaz jo imam. Te bom počakal."
Vstanem se in se brez besed zaklenem na stranišče, nato pa preoblečem in svoje rdeče lase spnem v visok čop.
"Greva?" vprašam in mu sledim nazaj v dvorano.
Ostali igrajo košarko. Tako hitri so, da jim s očmi komaj sledim; nekdo zadane koš na eni strani, pa zopet, pa druga stran, in vse to v le nekaj trenutkih.
"Ah, tukaj si. Aris, zamujaš."
Ustavijo se in naju pogledajo.
"Aliyah, če želiš, lahko to uro presediš. Aris, ti pa kar izberi skupino. In vi, nadaljujte!" še zakriči.
Usedem se na klopco in opazujem, kaj se pred menoj dogaja. Predvsem me prevzame Aris; njegovi lasje poskakujejo in ko me opazi se mi nasmehne.
Pogledam stran.