Kot Jin In Jang ☯ [shapeshifters]

2. Del

Že devet ur se vozimo proti temu mestu. Postajam vse bolj tečna in nemirna. K temu pa pripomore še moja panterka, ki bi se tako zelo ras preobrazila. Kot vsaka žival tudi ona potrebuje nekaj prostosti, sicer lahko ponori.

Malo še bo morala počakati. Pa ne dolgo.

Oče je končno zapeljal iz avtoceste. Zdaj vozi po ovinkastih cestah zraven prepadov in gozdov. Včasih se mi zazdi da se bomo skotalalili po kakšnem bregu navzdol, če bo ata zapeljal še nekaj milimetrov bolj na stran.

Presenečena sem nad tem koliko gozdov je tukaj. Tako jaz kot moja panterka se že veseliva, da jih bova lahko raziskovali. Tukaj si boma pa res lahko dali duška.

Po še uri in pol vožnje po groznih cestah, se pot umiri. Prepadi so vse majnši, cesta pa vse bolj ravna. Oddahnem si, starša pa se mi nasmehneta. Tudi onadva sta bila do zdaj nejevoljna.

Ob cesti zagledam staro tablo na kateri piše:

DIERE
Dobrodošli

Črke so že zbledete in tabla bo vsak čas razpadla. V trenutku izgubim vso upanje. Če je mesto v tako slabem stanju, kot ta znak, potem Bog mi pomagaj. Če sploh obstaja hh.
Prepotovali smo kar pol celine, da bi prišli do razpadajočega mesta? Če je to res, se mi bo zmešalo. V kakšnem stanju je le potem naša hiša??

Odpeljemo se naprej. Že čez kak kilometer ali dva zagledamo prve obcestne hiše. Te so lepe in dokaj moderne. Spet dobim kanček upanja, da pa le ne bo tako slabo.

Do naše hiše se moramo peljati skozi celo mesto. Ubčutek imam da mi bodo oči izpadle iz jamic, tako buljim okoli sebe.

To je dobededno pravo mesto. Popolno nasprotje tiste table. V središču mesta imajo trgovinice, gostilne, pošto, šolo, kino,.. V glavnem vse kar si človek lahko zaželi. Sem omenila da imajo tudi nakupovalni center? Mislim, to so sanje vsake punce. Imeti ceeel kup trgovin z oblačili čisto blizu doma.

Videti moram še samo naš nov dom. Če me bo očaral pol toliko, kot samo mesto, bom z veseljem ostala tukaj.

~~~~

O moj bog. Pričakovala sem hišo, dobila pa sem vilo. Nevem kako naj vam opišem. Nekoliko odmaknjena od vseh ostalih hiš, stoji čisto blizu gozda bela vila.

Je velika in takooo lepa. Pojma nimam od kod mami in očetu denar zanjo. Sicer smo bolj preprosti, ampak tole, to je preprosto noro. Ne v našem ranku, pa vseeno.

Bela hiša s pritličjem in dvema nadstropjema, ter čudovito okolico je zares dih jemajoča.

Na to se bom lahko navadila. Brez problema.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Hiša je bila od znotraj prav tako osupljiva kot od zunaj. In zdaj, ko smo v njo postavili še nekaj malo tistih stvari ki smo jih prinesli s seboj, sem se resnično začela počutiti doma.

Moja soba je bila v drugem nadstropju. Na srečo je v njej že bilo pohištvo. In to ne staro, ampak novo. Tisti ki se je odselil iz te hiše, je imel skoraj zagotovo nenormalno veliko denarja.

Moje razmišljanje je zmotilo renčanje panterke v moji glavi. Tako je bila jezna, tako željna prostosti da je bilo kar smešno.

Kar takoj sem stekla do stopnicah in po njih navzdol do kuhinje. Očeta več ni bilo, verjetno je tudi on izpustil svojo zver.

Mama je sedela na pultu in se pogovarjala z enimi naših redkih prijateljev iz starega mesta. Pomignila sem ji proti vratom in iz sebe spustila nekaj podobnega laježu. Mama je prikimala in mi dala enega tistih pojdi-in-bodi-previdna pogledov.

Jaz sem si nataknila čevlje in v najkrajšem možnem času stekla do gozda.

Šele ko sem se ustavila sem ugotovila kako mrzlo je. Hladen veter se mi je zaletaval v obraz in me mrazil. Ampak moji panterki je bilo za to vseeno. Ona je samo hotela ven.

In dala sem ji prostost. Za zajetnim deblom drevesa sem se slekla, nato pa nadzor nad telesom prepustila panterki. Mojo kožo je začela preraščati bela dlaka, roke in noge so se mi spremenile v šape, nohti na njih pa v kremplje. Čutila sem, kako so se mi spreminjale in preoblikovale kosti ter mišice.
Kmalu sem bila s vsemi štirimi šapami na tleh v popolni obliki bele panterke. Pognala sem se v tek.

Pod mano so šumeli listi in pokale vejice. Veter mi je zavijal mimo ušes. Zame je bila to kot glasba. Glasba prostosti in svobode.

Tekla sem dolgo v noč. Navsezadnje sem pa se le ustavila zraven ribnika. Zazrla sem se v svoj odsev, ki je bil viden zaradi svetlobe ki jo je oddajala luna.

Panterka. Jaz sem panterka. Svobodna, nepredvidljiva in samosvoja.

Čeprav se mi spremeni videz, sem to še vedno ista jaz. Iste misli, isti občutki.
Edina stvar ki ostane enaka so moje oči. Te ostanejo modre. Tudi ko sem jezna.

Ko s panterko čutima enak bes, si želi vzeti nadzor. Takrat želi raniti vse ki so mi storili kaj hudega. Če je takrat ne znam obvladati, lahko koga tudi ubijem.

Ampak ne bom. Znam se obvladati in to bom dokazala tudi drugim, če bo potrebno.

Obrnila sem se in tekla naprej.

Že dolgo nisem bila tako srečna kot danes.