Kot Jin In Jang ☯ [shapeshifters]

3. Del

Kot prerojena sem se vstala iz postelje. Včerajšnji nočni tek je veliko pripomogel k mojemu počutju.

Današnji cilj je, da spoznam mesto. Videti hočem tiste trgovinice in spoznati nove ljudi. Tukaj imam priložnost, da si najdem prijatelje.

Zraven vsega pa bi si rada našla še službo. Čeprav mi ne bi bilo treba, ker imata mama in oče tukaj že zagotovljeno delo, bi vseeno rada nekako pomagala. Ne morem samo sedeti doma in hoditi po gozdu.

Pospravim posteljo, poiščem oblačila in se napotim kar v svojo kopalnico. Sem omenila da imam čisto svojo novo kopalnico? No ja! Imam jo! Si lahko mislite?

Skrtačim si zobe in umijem obraz. Svoje svetlo rjave lase si počešem, nato pa spnem v preprost čop. Nanesem si še minimalno količino make-upa. Nikakor ne pozabim na maskaro, ki še posebej poudari moje modre oči.

Kar naravnost se odpravim iz hiše. Zajtrk si bom kupila nekje na poti.
Mama in oče še spita. Pa saj mi ni treba povedati kam grem. Pri svojih 19ih letih pa sem že vendar dovolj stara, da znam poskrbeti sama zase.

Do središča Diere pešačim. Ura je nekje pol osmih in vse je še mirno. Tu in tam zaslišiš kakšno žival, sicer pa nič.

Ob osmih se začne dogajati. Na vidiku je vedno več ljudi, na cesti pa avtomobilov. Domačini me prijazno pozdravljajo, jaz pa jim vračam nasmehe. To mesto je tako prikupno.

Ustavim se pred pekarno Grom. Smešno ime.
Kupila sem si orehov rogljiček in čokoladno mleko. Mimogrede sem povprašala še, ali iščejo kakšno novo delavko. Prijazno so me zavrnili, jaz pa sem si malo oddahnila. Če bi zares delala tukaj bi se v enem mesecu najverjetnje zredila za kar nekaj kilogramov. Če imam kaj rada, so to rogljički in in vse ostale stvari zaradi katerih se mi skoraj začnejo cediti sline.

Vsedem se na klopco, iz katere imam lep razgled na trgovinice. Med tem ko jem, se odločam v katero izmed treh naj grem najprej.

V vsaki je nekaj drugega. Prva ima polno oblačil, le da so ta bolj primerna za mojo mamo kot zame. Druga je vsa založena z najrazličnejšimi spominki. V tretji, ta mi najbolj padla v oči, pa je razstavljenih veliko sobnih okraskov.
Tja bom šla. Svoji sobi lahko dodam še kak pridih domačnosti.

V vseh treh trgovinah povprašam za delo. In nikjer nimam sreče. V tretji trgovinici mi prileten prodajalec svetoval, naj grem pogledat v bližnji bar. Tam naj bi pogosto iskali nove zaposlene.

Pri njemu sem si kupila še led lučke in dve okrasni blazini, ki se barvno zelo lepo ujemata z mojo sobo.

Napotim se proti baru, a mi prej pogled uide še h knjigarni.

Vstopim in knjižničarka mi takoj zaželi dobro jutro. Zraven mi nameni še iskren nasmeh. Vrnem ji ga. Tudi na to se bom lahko hitro navadila.

Ker sem pravi mali knjižni molj, bi si rada poiskala neko zanimivo knjigo, s katero si bom krajšala čas. Akcijsko pustolovskih romanov ne maram, fantazije pa imam že dovolj v svojem življenju. Najraje berem ljubezenske zgodbe.

Tako kot drugi, poskušam v knjigah najti to, česar sama nimam. Ne da me starša nimata rada. Imata me, včasih celo preveč. Ampak manjka mi tista ljubezen, ki si jo lahko delita le dva. Manjka mi ljubezen tiste osebe, za katero bi žrtvovala vse. Zakaj? Preprosto zato, ker te osebe nimam. Nikomur ne zaupam, in če ne, me nihče ne more imeti rad. Nihče me ne more niti dodobra spoznati. Bedno ne? Ja, takšno je bilo moje življenje do zdaj.

Sposodim si knjigo in se spet napotim proti baru. Zdaj zares.

Ustavim se pred vhodom in se zagledam v napis.
Bar pr' Mačku
V tem mestu imajo definitivno najbolj smešna imena.

Ko vstopim me obda prijeten vonj kave in toplih sendvičev. Notranjost bara je svetla in kar diši po domačnosti. Stene so polne slik, namesto tišine, pa je mogoče slišati mirno glasbo in govorjenje domačinov.

Pri točilnem pultu sem zagledala natakarja. Menda je bil natakar. Kar naravnost sem ga vprašala če potrebujejo kakšno novo delavko.

Na moje začudenje, je natakar z veseljem sprejel mojo ponudbo in mi takoj ponudil prosto mesto kot natakarica.. V pogovoru sem izvedela da ni le navaden natakar, ampak da je gospod Maček, lastnik tega bara.

Dogovorila sva se, da lahko z delom začnem že jutri zjutraj. Takrat je tukaj največ obiskovalcev. Ne čudim se. V tem baru, z slastnim zajtrkom in dobro voljo zaposlenih, lahko res lepo začneš dan.

Takoj po tem sem se odpravila nazaj proti domu.
Dobila sem službo in spoznala del mesta. Ta dan ne bi mogel biti lepši.
Z velikim nasmeškom, zarisanim na obrazu sem prepešačila še pot nazaj domov.