Kot Jin In Jang ☯ [shapeshifters]

6. Del

Takoj ko sem stopila iz bara, sem se napotila proti sosednji stavbi. Jeza v meni je pojenjala in počasi sem se umirjala.

Naenkrat sem za sabo zaslišala hitre in glasne korake. Še preden se mi je uspelo obrniti, me je nekdo potisnil ob zid sosednje stavbe. Ob njo sem udarila z vso silo in bolečina se je hitro širila po telesu.

Že v naslednjem trenutko me je močna roka zgrabila za vrat, tako da sem težko dihala. Zaprla sem oči in se osredotočila na to da sem vase spravila dovolj zraka. Še vedno nisem vedela kdo je bil napadalec ki me skuša ubiti. Lucas? Tisti Inisiant? Ali morda celo Finn?

Nobenega smisla ni imelo da bi se sploh poskušala braniti proti njemu.

"Vem kaj si! Ampak nisem si mislil da si tako pokvarjena da delaš z njimi! Kaj je hotel od tebe?"
On je bil. Lucas. Prepoznala sem njegov glas. Z njegovim celim telesom se je naslanjal name in ko je govoril sem čutila njegovo sapo na mojem obrazu. To mi je pošiljalo po telesu mešane občutke.

Govoril je glasno in med besedami je bilo mogoče zaznati renčanje. Tudi on je še komaj nadziral svojo žival. Katerokoli je pač imel.

Pritisk pod njegovim prijemov se je še povečal in vedela sem da moram nekaj izustiti, sicer me bo ubil tukaj in zdaj.

"če si dovolj pameten in dober da veš kdo sem, kako to da nisi slišal kaj sva se pogovarjala in kar sam ugotovil kaj je hotel od mene!?"
Besede sem obžalovala še preden so bile do konca izrečene.
Lucas je še močneje prijel moj vrat in čisto malo je manjkalo da bi mi ga zdrobil.

Mu naj povem resnico? Mi bo verjel? Kaj pa imam za igubiti?

"Jaz.. Jaz ne sodelujem..z..njimi" Komaj sem še govorila.
"Ne seveda ne. Gospod Inisiant je prišel in se tako pogovoril s tabo iz zabave kajne?"
Meni ni bilo do njegovega sarkazma. Niti malo.
"Ne...ne morem... dihat"
Malenkost je popustil prijem. Ravno dovolj da je moje telo dobilo več zraka, a se jaz še vedno nisem mogla izviti iz njegovega prijema.

Ko sem prišla spet k sebi sem končno odprla oči in se zazrla vanj.
"Prisežem da ne sodelujem z njimi. Zavrnila sem jih. Tako kot to počnem že od malega. Spet in spet in spet. Moje življenje je pekel zaradi njih. Zaradi tega kar sem! Eno veliko sranje!"

V mojih očeh so se začele delati solze in tudi on jih je opazil.

Ne morem vrjeti da sem dobesedno popolnemu tujcu povedala to kar mi že tako dolgo leži na srcu. To, da sovražim svoje življenje. Da sovražim to kar sem, ker me nihče ne more imeti rad.

Njegove oči so spremenile barvo nazaj iz črne v rjavo, njegov prijem pa je spet nekoliko popustil.

Zrla sva drug drugemu v obraz, a nobeden ni rekel ničesar.

Zmotilo naju je zvonenje mojega telefona. Počasi sem ga dvignila in ugotovila da me kliče Mia. Pokazala sem mu in on je prikimal.

Dvignila sem in telefon nastavila na zvočnik.
"Hej Mia. Je vse vredu?"
" V bistvu...ne... Nek psihopat ..nekdo
.nevem ..ne poznam ga..me je ugrabil in..in.. rekel naj ti povem da se to ne bo končalo dobro...hoče da se jim pridružiš..pojma nimam o čem govori..bella? Kaj se dogaja?"
To je mislil, ko je rekel da naj pazim, da česa ne bom obžalovala. Prekleti Inisianti!
"Mia kje si? Takoj mi povej!" moj glas je bil zdaj paničen.
"Za..za...za tvojo hišo... In tukaj.. Je leopard... Pojma nimam od kod... Moški je kar izginil v gozdu.. In potem je prišla ta zver. Povej mi kaj se dogaja??"
"Ne skrbi. Samo mirna ostani!"

Prekinila sem in spet pogledala globoko v Lucasove oči. On je tačas že popolnoma popustil prijem.

"Zakaj misliš da bi hoteli ubiti mojo edino prijateljico, če bi sodelovala z njimi ha??"