Kot Jin In Jang ☯ [shapeshifters]

5. Del

Večer je bil najbolj mučen del dneva, če ignoriram tisti del ko mi je skoraj zastalo srce.
Po glavi se mi je podilo na milijone vprašanj. Kaj pa zdaj? Ali res ve? Ali me bo izdal? Ali me bo ubil kar sam? Kaj pa Finn? Je tudi on Tonzun? Kakšna bo moja smrt? Naj opozorim starša? Kaj se bo sploh zgodilo?
Vse te in še več misli mi je preganjalo spanec. Poleg tega pa sem imela še panterko ki je hotela ven in dobiti odgovore na vprašanja na tak ali drugačen način.

Ko sem končno zaspala pa nisem sanjala nič drugega kot mojo smrt.
Sanjala sem, kako sem se preobrazila pred Lucasom in kako me je gledal s tistimi njegovimi črnimi, sovraštva polnimi očmi. Potem se je preobrazil še on. Njegove živali se ne spomnim. Vse kar sem videla, so bili njegovi čekani čisto blizu mojega vratu. To je to.
Potem sem v kriku zbudila. Zvok sem zadušila z blazino, da me starša ne bi slišala. Zaenkrat še nevem kaj se je zares zgodilo, tako da jima ne morem ničesar pojasniti.

Bila sem vsa prepotena in pretresena, zato sem si privoščila hladen tuš. V kopalnici sem bila skoraj eno uro in pol. Samo stala sem in gledala kako hladna voda teče po meni. Razmišljala sem, kakšno bi bilo moje življenje če bi bila normalna.

Ko sem prišla iz tuša sem ugotovila da je ura šele 5 zjutraj.

Zapustila sem hišo in odšla v gozd. Tam sem se popolnoma prepustila živalskim instinktom. Ko se je panterka umirila, sem se spet preobrazila nazaj in začela razmišljati o mojih možnostih za preživetje.

Kljub temu da sem panterka so moje borilne veščine na ničli. Kako naj bi se branila, ali celo spopadla z pravim Tonzunom, varuhom? Kako naj bi navsezadnje preživela in po možnosti obvarovala sebe in druge.

Tako jaz, kot moj oče imava močni živali. On ima leva. Ampak brez kančka znanja o bojevanju, nama to nič kaj ne pomaga.

Preostanek dopoldneva sem preživela doma v kuhinji. Zamotila sem se s kuhanjem kosila in poslušanjem glasbe.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Danes me je v službi do potankosti izprašala Mia. Hotela je izvedeti točno zakaj sem včeraj tako na hitro odšla. Seveda je bilo vse kar sem ji povedala čista laž. Bilo mi je hudo. Res mi je prirasla k srcu in zdaj,..zdaj se ji moram lagati.
Po drugi strani pa sem bila srečna da ni videla kaj se je zgodilo na lastne oči, saj bi zo lahko pokvarilo odnos med njo in Finnom.

Povedala sem ji, da mi je postalo slabo, ona pa mi je vrjela. Svetovala mi je, da če se bo slabost ponovila naj spet odidem, le povem naj ji prej. Namenila mi je en tak pogled,kot ga navadno dobiš od mame, nato pa sva se obe spravili na delo.

Vse je bilo vredu. Nikjer ni bilo ne duha ne sluha o Finnu ali Lucasu in meni je bilo tako prav všeč. Če bo vse ostalo tako mirno, bo prav lepo.

Potem pa je šlo vse skupaj k vragu, ko sta se ob štirih popoldne skozi vrata bara privlekla prav onadva. Finn in Lucas. Miin obraz je spet zažarel, moj pa ves prebledel. Resno? Ali sta res morala priti?
Saj sem vesela za Mio, ampak zdaj se gre za moje življenje!

Vsedla sta se za isto mizo kot včeraj. Na srečo se je danes odločila Mia prevzeti naročilo. Jaz tako ali tako v nobenem primeru ne bi šla blizu njiju.

Čimbolj sem ju poskušala ignorirati.
Naenkrat pa se je vse začelo odvijati kot v počasnem posnetku. Moje nosnice je napolnim vonj, ki pripada samo eni vrsti na tem svetu. Vonj, ki pripada Inisiantom. Jaz, Lucas in Finn smo v isti sekundi obrnili glavo proti vratom, skozi katere je prišel mlad mišičast moški s sončnimi očali in škodoželjnim nasmehom.

Obstala sem na mestu, moje telo je popolnoma otrpnilo. Nisem se mogla premakniti ne naprej, ne nazaj. Moj obraz je prebledel še bolj kot prej, če je bilo to sploh mogoče.
Tudi panterka je ostala tiho in čisto mirna.
V moje misli se je naselil strah in groza. Koliko še jih je v tem mestu? Ali vedo kdo sem?

Moški se je napotil direktno proti meni. Ni bilo več dvoma. Vedel je kdo sem.
"Glej, glej, glej! Naša draga izbočenka. Kako si kaj?"
Govoril je z sila neprijetnim razkavim glasom. Vedel se je prijazno. Ni bilo prvič da bi eden od njih prišel in me prosil da se jim pridružim. Ker niso vedeli kaj sem ko se preobazim, so me prosili in mi dajali izbiro. Kljub temu da jim je že primanjkovalo potrpljenja, so še vedno vztrajali. Če bi  vedeli kaj sem, bi me takoj prisilili, da se jim pridružim.
Strah me je bilo, kaj bodo pripravljeni narediti , ko se bodo naveličali mojega odlašanja.

Med mojimi tisočerimi mislimi je imela zdaj predmost ta: kako je vedel kje sem? Zaboga saj smo prepotovali pol celine da bi se jih znebili!

Inisiant se je odločil, da ne bo čakal na moj odgovor.
"Okej, končajva s to osladnostjo. Dobro veš zakaj sem tukaj. Si si končno premislila?"

Zdaj sem postala jezna. Jezik se mi je razvozlal in ni manjkalo veliko da bi začela kričat.
"Nehajte že enkrat. Pustite me na miru! Dobro veste da se vam ne bom pridružila. Ne zdaj, ne nikoli !"
"Heej, kontroliraj se" je rekel in stopil korak proti meni ter mi zašepetal v uho "zagotovo ne želiš vsem tukaj pokazati kdo si."
In prav je imel. Zaprla sem oči in globoko vdihnila. Takoj mi je bilo žal, saj mi je nosnice napolnil njegov odvraten vonj.

Zazrla sem se po baru. Nihče razen Finna in Lucasa ni opazil najinega prepira. Onadva pa sta strmela proti nama. Finn z velikimi vprašujočimi očmi, Lucas pa s črnim pogledom in dlanmi stisnjenimi v pest.
To ni kazalo na nič dobrega.

Še enkrat sem se obrnila k moškemu pred mano. "Prekleto resno mislim. Pustite me že enkrat na miru!"

Inisianta moja jeza ni niti ganila. "Le glej da ne boš obžalovala svojih odločitev"

Pojma nisem imela kaj naj bi to pomenilo. Pozneje bom razmišljala. Obrnila sem se in stopila k Mii, ki je bila tačas v shrambi. "Domov grem" sem rekla in naredila slaboten nasmešek.

Bar sem zapustila skozi zadnja vrata. Zaslišala sem še kako se je sunkovito premaknil nek stol. Verjetno je bil Lucas. Morda gre za mano, ali pa za Inisiantom. V nobenem primeru izid ne bo dober.