Kot Jin In Jang ☯ [shapeshifters]

7. Del

Proti večeru sem slišala da se je spet pripeljal avto. Tokrat sem vedela da sta starša in me ni skrbelo.

Ko pa je nekdo z vso silo vdrl skozi vrata, sem skočila iz postelje. Že v naslednemjem trenutku sem slišala "Isabella!?! Kaj se je zgodilo? Zakaj voham Inisiante"
Oddahnila sem si, saj je bil samo oče, ampak obenem me je začelo skrbeti.

Sem omenila da je on insiniant in da lahko z lahkoto izvoha pripadnike svoje vrste? No ja. In to je zdaj moj problem. Zagovarjati se moram pred njim.
"Oče lahko prosim o tem govorimo zjutraj?"
"Ne, to je resna stvar in ne mo.."
"Prosiim?"
"Prav, vendar danes nobenega nočnega sprehoda ali kaj takšnega jasno?"
"Ja, lahko noč" sem mu samo utrujeno odgovorila, on pa je po pregledu mojega telesa za kakršnekoli poškodbe le rekel:
"Noč"

Super. Pridobila sem si nekaj časa. Ko bosta izvedela kaj se je zgodilo bosta vrjetno oba ponorela. Hja, kot sem rekla, včasih sta malo preveč zaščitniška.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Jutro je prišlo veliko, veliko prehitro. Takoj ko sem stopila v kuhinjo sta me oba, mama in oče, napadla s vprašanji.

Nisem imela druge izbire, kot pa da jima povem po resnici.
"Si zmešana? Se zavedaš da bi lahko včeraj umrla. Če oni vedo da si tukaj, ta kraj ni več varen. Odhajamo!"

"Ne! Ne moremo kar oditi!" ideja, da bi morala zapustiti ta kraj mi res ni bila všeč.
"Alexander, si prepričan? To odločitev si sprejel zelo hitro." tudi mama ni hotela oditi.
"Odhajamo in pika!" oče se kar ni vdal, ampak tudi jaz nebom odnehala tako hitro. Ne, ne.

"Okej, vidva lahko gresta ampak jaz ostanem tu! Ta kraj mi je prirasel k srcu in ne bom ga kar zapustila.."
"Bella ne ugovarjaj mi!"
" Ne oče. Tudi jaz lahko odločam o tem kaj se bo zgodilo z mojim življenjem. Prvič sem se navezala na nek kraj in si našla prijatelje. Prvič! Ne morem oditi samo zato ker me je eden hotel ubiti, drugi pa me hoče mrtvo."

Globoko sem vzdihnila. Zdaj bom še njima povedala to kar mi leži na duši. Čas je že.

" Vidva si lahko zatiskata oči kolikor želita, a vem, in tudi vidva vesta da je bilo moje življenje do zdaj katastrofa. Nič prijateljev, ničesar nisem imela. Nikomur se nisem zaupala. Kje je bilo moje otroštvo? Zakaj nisem mogla biti kot normalen človek. Vedno! Ampak res vedno sem živela v strahu. "

" Nehaj Bel. Z tvojo mamo sva naredila vse v najini moči da bi te obvarovala! "

" Saj to! Občutek imam da preveč. Dovolj imam tega vajinega nadzora nad mojim življenjem, res! Želim si ostati tu in tudi bom, pa če vama je prav ali ne! "

S tem sem zapustila hišo in zaloputnila vrata za sabo. Šele takrat sem ugotovila, da je ves čas prepira panterka hotela dobiti nadzor nad mojimi mislimi. Tudi ona ni hotela oditi od tod.

Te besede, ki sem jih danes izrekla staršema bom še krepko obžalovala, a zdaj nimam časa. Panterka mora ven, sicer ne bo vredu. Panterka mora ven!

Stekla sem v gozd in panterki dala prosto pot. Preobrazila sem se in že sem se podila po gozdu. Spet svobodna. Ne morem zanikati tega, da me ni bilo strah, da bo vsak čas od nekoder spet prišel tisti leopard. Že sama misel nanj mi je nagnala strah v kosti.

Spet so prevladali živalski nagoni. Po gozdu sem tekla brez prestanka bog ve kam. Nazadnje sem se ustavila pri obcestni tabli mesta Diere. Kaj vse se je spremenilo od kar sem prišla sem. Po robu sem se postavila staršem, sklenila sem prijateljstva,..
Ko smo že pri prijateljstvih.. Pojma nimam kaj se bo zdaj zgodilo med mano in Mio. Finn ji je verjetno omenil tudi kaj o meni in zdaj se me bo zagotovo bala. Upam da me bo razumela in bo lahko najino prijateljstvo ostalo takšno kot je bilo prej.

Po premisleku sem krenila nazaj proti domu. Bolj sproščena, a še vedno jezna.
Po parih minutah normalne hoje v panterski obliki, sem začutila da nisem sama. V bližini sem začutila še eno žival. Srce mi je spet začeli pospešeno biti ob misli da bi to lahko bil kak Inisiant. Z očmi na pecljih sem pregledala okolico.
Naslonjenega ob starem drevesu, sem zagledala črnega tigra. Prav tistega ki me je včeraj rešil. Gledal me je z velikimi rjavimi očmi, ki jih nisem mogla prebrati.

Kako dolgo mi že sledi? Ali me je videl ko sem se preobrazila? Me bo zdaj, ko ve kdo sem ubil?

Stopila sem korak nazaj, a se mi je tiger za korak približal. Od njega sem se poskušala oddaljiti s še dvema korakoma, a je tudi tokrat naredil enako kot jaz. Zgrabila me je panika. Tako jaz, kot panterka nisma vedeli kaj narediti.

Videli sva kaj je ta tiger včeraj naredil leopardu. In ista stvar lahko danes doleti naju.

Sunkovito sem se obrnila in stekla vstran. Upala sem da se bo tiger naveličal in me pustil, a ne. Tokrat nisem imela sreče.
Črna žival me je hitro začela dohitevati in teči zraven mene. Nazadnje je skočil predme in me sprisilil k temu, da se ustavim.

Pojma nisem imela kaj je hotel od mene. Kdo je sploh bil?
Najprej me je rešil, zdaj pa me lovi.

Lep čas sva samo tako strmela drug v drugega. Potem pa je začel hoditi proti meni. Ustavil se je in glavo nagnil naprej, tako da se je njegov smrček dotikal mojega.

To je v našem svetu pomenilo premirje, nanapadalnost.
Takoj sem se pomirila in moje srce je spet bilo po normalnem ritmu. Tudi on je to ugotovil, kako neki nebi. Z njegovimi živalskimi čutili je zagotovo slišal kako mi hotelo srce skočiti iz telesa.

Obrnil se je in mi pokazala naj mu sledim. Jaz sem ga ubogala. Čeprav sem vedela da me ne bo ranil, je bil še vedno mogočna in močna žival, in nisem ga hotela ujeziti.

Vodil me je po najrazličnejših gozdnih poteh, mimo več kot 100 let statih dreves, daleč vstran.
Nazadnje se je ustavil in strmel predse. Jaz, ki sem hodila za njim, še vedno nisem videla ničesar. Previdno in čimbolj tiho sem stopila naprej proti njemu.

Izbuljila sem oči. Pred nama je bila čudovita gozdna jasa. Takšna kot iz pravljice.

Trava je bila živo zelena, drevesa okoli nje pa bujna. Tu in tam si še videl ostanke jutranje rose.

Čisto počasi sem taco pomolila v travo na jasi. Bila je tako mehka. Nisem je mogla primerjati z vzmetnico na moji postelji.

Odšla sem naprej. Stopala sem po jasi in pazila da bi pohodila čim manj trave. Pridružil se mi je tudi tiger.

On se je udobno zleknil na obsijanem kosu jase. Njegova dlaka se je svetila ob tej svetlobi, in bil je še bolj čudovit kot včeraj.

Ko sem pogledala čisto vsak kotiček jase, sem se tudi jaz vlegla na primerni razdalji vstran od tigra.

Ležala sva tako in samo občudovala naravo, ter uživala v družbi drug drugega.

Še ena stvar ki se je zgodila v mojem življenju prvič: svojo panterko sem pokazala nekomu drugemu, se z njim celo družila, on pa me ni hotel ubiti. A ni bilo to lepo? Zdaj imam mogoče še prijatelja kot žival.

Nevem koliko časa je minilo, morda celo več ur. Nenadoma sem se spomnila na starša, ki ju zdaj gotovo že zelo skrbi. Hitro sem se vstala in odšla z jase. Sledil mi je tudi tiger, kot bi se hotel prepričati da mi bo uspelo varno priti domov.

Še vedno nisem vedela zagotovo, ali on ve kdo sem. Nisem vedela ali se me je videl spremeniti. Ampak nisem mogla tvegati.

Na razpotju dveh cest sem se ustavila in obrnila proti panterju. Na nek čuden živalski način sem mu hotela povedati naj me tukaj zapusti in da bom naprej odšla sama.

Na mojo srečo me je črni tiger razumel, pokimal in odšel v svojo smer.
Nekaj minut sem še gledala za njim, potem pa sem tudi sama stekla proti domu.

Zdaj imam še en razlog več, da nočem oditi. In to je tiger. Nočem zapustiti edinega osebka moje vrste ki me razume. Nočem.

Vseeno tega današnjega srečanja in sprehoda ne bom omenila očetu. On bo zagnal nepotrebno paniko. Bom videla če bosta zdaj sploh še hotela govoriti z mano.