Kot Jin In Jang ☯ [shapeshifters]

8. Del

Naslednji teden je minil točno tako kot sem predvidevala.

Prvi dan službe je bil grozen. Mia sploh ni hotela govoriti z mano, jaz pa nisem bila dovolj pogumna da bi šla do nje.

Naslednji dan pa mi je prekipelo. Nisem mogla prenesti tega da me ignorira.
"Mia, glej, oprosti. Jaz...res mi je žal da ti nisem tega povedala sama. Že prej. Ampak preprosto nisem mogla."
ustavila se je in me celo poslušala.
"Res, res nočem izgubiti tako dobre prijateljice kot si ti. Ne veš kako težko mi je zdaj ko se ne pogovarjava. Rada...rada bi da je spet tako kot je bilo prej. Rada bi da vsaj ti pozabiš na to kaj sem lahko."
Nekaj časa me je še gledala, potem pa je svoje roke močno ovila okoli mene. Jaz sem naredila isto.
" Neveš kako hudo je bilo meni. Ugotoviti da se tvoja najboljša prijateljica dobesedno lahko spremeni v žival, ni nekaj malega. Ampak zraven vsega, te tudi jaz nisem hotela izgubiti. Izogibala sem se te zato, ker me je bilo strah da ti zdaj soveažiš mene in...in... "
Vse to mi je zamrmrala v majico. Dovolj glasno da sem jo slišala le jaz. Prekinile so jo solze, ki so ji zdaj v velikih tokih tekle po licih.
" Hej, ne jokat" nevem če jo je to zares pomirilo. Na meni je imelo nasprotni učinek. Še sama sem začela jokat.
"Vse bo vredu, vse bova uredili ja? Ej, še nekaj. Ubljubi mi, ampak res, da te nebo nikoli strah mene. Kakršna koli bom. Samo to mi še obljubi."

Izvila se je iz objema in močno prikimala. Jaz sem se ji samo nasmehnila. Potem sma si obrisali solze in odšli nazaj na delo. Obe nasmejani in srečni.

Kar nekaj gostov v baru je spremljalo najin pogovor. Na srečo so videli le objemanje. Pogovora ni slišal nihče.

Ko smo že pri gostih v baru, naj vam še povem da smo dobili dva nova stalna obiskovalca. In to sta prav Finn in Lucas. Vsak dan prideta, sedita, pijeta in jesta, spet sedita,  in potem po parih urah odideta.

Njiju vedno postreže Mia. Prvi razlog je Finn, s katerim sta zdaj uradno par, drugi pa to, da jaz tako ali tako ne bi šla v neposredno bližino Lucasa. Nikoli ne veš kdaj se odloči, da bi naredil mojemu življenju konec.

Ampak imam pa še en problem. Ves ta teden, ko je bil v baru sem imela čuden občutek. Nevem kako naj vam opišem.

Nisem se ga zares bala. Bolj sem bila zmedena. Včasih sem s kotičkom očesa videla da me je opazoval. In če sem pogledala proti njemu, je on pogledal drugam. Le redko sta se najina pogleda srečala. Ko pa sta se, je vse skupaj postalo še bolj čudno.

Včasih me je gledal z očmi polnimi sovraštva, drugič v njih ni bilo čustev, in spet tretjič sem lahko zasledila skrb. Dobesedno ga je skbelo za nekaj.

Bolj kot sem hotela pozabiti nanj, bolj ga nisem mogla spraviti iz svojih misli.

Kako hudo je narobe, če mi je ta moški dejansko všeč. Kako se je lahko to sploh zgodilo?
Ampak prav toliko kot mi je všeč, prav toliko ga sovražim. Za vse kar mi je rekel. Zato, da me konec koncev še vedno hoče mrtvo. Samo vprašanje časa je kdaj bo ukrepal.

Ne smem pozabiti tega, da je črni tiger postal moj pravi prijatelj. Vsak popoldan me je čakal v gozdu. Vedno točno ob istem času. Skupaj sma odšla na jaso in sma tam sama sedela ter razmišljala vsak o svojih težavah.

Še vedno ne vem kdo je. In še vedno nevem ali on ve kdo sem jaz. Ampak saj ni pomembno. Rada sem v njegovi družbi in to je tisto kar šteje.

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

Danes v baru ni neke posebne gneče. Ura je že pol dveh in moj delovni čas se bo počasi iztekel.

Zraven nas delavcev, je bilo še samo pet gostov. In dva izmed njih sta bila Finn ter Lucas.

Meni je bil sila dolgčas, saj je Mia klepetala z Finnom pri svoji mizi, jaz pa nisem imela na svetu nič za početi. Igračkala sem se s kulico in čečkaka po listu papirja v mojem blokcu. Samo naj mine te pol ure da lahko oddidem. Daleč vstran od tega bara, daleč vstran od Lucasa. Komaj čakam na najlepši dan dneva. Tisti, preživet na gozdni jasi skupaj s črnim tigrom.

Ko sem se naveličala risanja, sem spet pogledala okoli po baru. Oči so se mi ustavile na Lucasu. Natančno sem ga preučevala. Vsak njegov gib, vzdih, vse.
Nenadoma pa je dvignil glavo in povohal po zraku. V trenutku se je obrnil k meni in me gledal s tistim smrtonosnim črnim pogledom.

Tega pogleda nisem prenesla. Preprosto preveč strašen je bil. Sunkovito sem vstala in odšla ven proti izhodu.
Do konca tega delovnega časa ni več dolgo in prepričana sem, da nihče ne bo grozno jezen, če bom odšla prej.

Zapustila sem bar in se napotila kar proti gozdu, ki je bil na nasprotni strani. Bila sem že kar globoko in hotela sem se preobraziti, ko sem zaslišala, da je za mano počila vejica.
Obrnila sem se in skrbno pregledala smer iz katere sem prišla. Nič. Nikogar ni bilo na spregled. Že sem hotela preusmeriti pozornost in oditi naprej, ko me je nekaj močno udarilo po zadnjem delu glave.

Od bolečine sem padla po tleh in se zvila, brez moči da bi se obrnila, ali celo preobrazila in se soočila z napadalcem. Vse je postajalo temno.
Zadnja stvar ki sem jo videla preden se mi je popolnoma stemnilo pred očmi, je bil Lucas kako teče proti meni. Videla sem, kako se je v sekundi dvajset ko me je zagledal na tleh preobrazil v črnega tigra. Koščki oblačil pa so kar poleteli vstran od njega.

On je bil. Moj prelepi črni tiger.
Preden bi lahko videla še kaj več, sem izgubila zavest in se utopila v popolni temi .