Kot Jin In Jang ☯ [shapeshifters]

9. Del

Grozno me boli glava. Budna sem, a se ne morem premakniti. Preprosto ne zberem dovolj moči da bi lahko odprla oči ali se obrnila.

Čutim da ležim na postelji, a nevem če je moja. Diši.. nekako drugače.

Slišim tudi dihanje zraven mene. Nisem sama.

Kaj se je zgodilo? Zakaj me vse tako boli? Kje sploh sem?

Počasi se začenjam spominjati dogodkov. Spomnim se tistega Lucasovega pogleda... In potem gozda. In.. potem bolečine. Spomnim se ČRNEGA TIGRA!!

Izmed vseh ljudi na svetu sem najmanj pričakovala njega. Najmanj verjetno je bilo da bo nekdo, ki me bo rešil on.
Človek ki me je sovražil od prvega dne. Nekdo, ki me je hotel ubiti z očmi in iz mene izstisniti življenje z enim samim prijemom

Zdaj mi je postalo vse jasno. Vse vem. LUCAS je bil! Ves ta čas. Vsak popoldan sem preživela z njim in celo uživala sem v njegovi družbi!

Šele zdaj se zavem da je človek zraven mene verjetno on.
Takoj zberem dovolj moči, se obrnem in se vsedem na rob postelje.

Ko se moje oči navadijo na svetlobo ki jo oddaja luč, ga zagledam. Lucasa. Čisto mirno sedi na stolu in me gleda. Vsak moj gib. Njegov obraz pa ne izdaja nobenega čustva.

" TI !?" vsa jeza ki sem jo čutila do njega je počasi prihajala nazaj. Čutila sem kako me je prepljavljala in kako so se moje oči spreminjale.

Skoraj dva tedna me je zavajal, se norčeval iz mene. Vzljubila sem ga v njegovi živalski formi, rada sem bila poleg tistega tigra. Ob enem pa sem bila grozno jezna na njega. Vsak dan me je nerviral v baru s tistimi grdimi in prezirljivimi pogledi. Kaj naj si zdaj mislim!?

"Vesel sem, da si boljše" je odgovoril čisto mirno. Kot da se ni zgodilo nič čudnega.

Samo še bolj me je nerviral.
Vstala sem se in hotela oditi. Pa nisem prišla daleč. Po nekaj korakih se je vse pred mano začelo vrteti, glava pa me je bolela še močneje. Noge so me izdale in v trenutku sem izgubila ravnotežje.

Grdo bi padla po tleh, če me nebi v zadnjem trenutku ujel on, ter me močno stisnil v objem, ter me tako obdržal na nogah. Ker nisem imela moči, da bi stala sama, sem bila prisiljena ostati v tistem nelagodnem položaju.

"Umiri se, vredu je. Prespala si nekaj ur in ko se zdani boš lahko odšla. Tisti Inisiant pa ti tudi ne bo več delal problemov, ker sem ga...ker je..ker je mrtev."

Njegov glas me je najprej pomiril, ko pa je omenil to, da je zdaj noč in da je nekoga ubil, je moje srce spet pridobivalo na tempu in telo se je napolnilo z adrenalinom. Iztrgala sem se iz njegovega objema.

" Kaaj? Ubil si ga? Hh kar tako?" pogledala sem skozi okno in ugotovila da je trda tema. Šele zdaj sem se spomnila, da pa mamo in očeta zdaj najverjetneje že res skrbi zame.

Ker mi ni Lucas nič odgovoril, sem se odločila kar oditi. Z vsemi močmi ki sem jih imela sem se pognala proti vratom njegove sobe. Po poti sem iz obešalnika vzela še jopico, najverjetneje njegovo. Vseeno mi je bilo. Potrebovala sem nekaj da me nebo zeblo, saj sem bila samo v majici s kratkimi rokavi.

Z  desno roko sem prijela kljuko na vratih, med tem ko me je Lucas hotel ustaviti. On me je zgrabil za levo roko in me proseče pogledal. Nebom ostala v sobi z morilcem. Ne bom!
"Pusti me!" na mojo začudenje je res popustil prijem, a je vseeno govoril dalje.
"Ne moreš zdaj oditi. Nisem edini Tonzun v tej stavbi. Če te najdejo te...."

Ja, kakorkoli, prepozno. Jaz sem že odpirala vrata in stopala ven. Sicer pa je sredi noči. Kdo bi me lahko zalotil ob tem času?

Hodila sem po hodnikih in iskala izhod. Naenkrat sem zaslišala korake ki so prihajali proti meni. Kdorkoli je bil, me zagotovo ne bo vesel. V tisti sekundi me je preplavil občutek obžalovanja. Zakaj za vraga nisem mogla poslušat Lucasa!? Pojma nisem imela kam bi se lahko skrila, zato sem samo obstala in čakala na to, kar se bo zgodilo.