V. poglavje

56 11 14
                                    

Iz temnega neba so začele padati snežinke. Nixon je dobro vedel, da so se bližali Snežni gori, saj je ozračje postajalo občutno hladnejše. Keena se je začela tresti, vendar je že imela oblečena vsa oblačila ki sta jih imela s sabo.

Nixon je dvignil pogled in se zagledal v obris vrha gore, ki se je rahlo bleščal skozi drevesa v odsevu snega.

"Tik pred goro sva." Je rekel Keeni, ki se je že pošteno tresla in si čez glavo potegnila kapuco plašča, ki ga je nosila. Ona je v odgovor samo pokimala in ob mrazu zašklepetala z zobmi.

Povsod okoli njiju je bil bleščeči se sneg, prekrival je veje dreves in grmov, ki so se sedaj nagibali proti tlom zaradi dodatne teže. Nixon se je moral skloniti, da se je izognil nekaj vejam, nato pa je pred sabo v globokem snegu zagledal stopinje konjskih podkev.

"Azurjeva vojska je šla tod mimo." Je zamrmral bolj sam sebi kot pa Keeni, presenečen, da ga še niso nehali iskati za maščevanje in se odpravili po njihovi 'bližnjici' proti Severnemu kraljestvu.

"Je to problem?" Je vprašala Keena skozi šklepetajoče zobe.

"Velik." Je odvrnil brez dodatnega obrazložila, ter počasi nadaljeval pot. Sneg je bil poteptan in zato je konj sedaj lažje hodil, saj je imel manj težav z ugrezanjem. Keena tudi ni več spraševala, zato sta potovanje nadaljevala v nerodni tišini, dokler nista prispela do podrtega drevesa na poti in sta se bila zato prisiljena ustaviti.

Nixon je stopil iz konja in si ogledal padlo drevo, ki je predstavljalo veliko oviro na poti.

"S sekiro so ga podrli." Je nejeverno zavzdihnil.

"Kdo?" Je vprašala Keena, čeprav je dobro vedela, da je za tem podlim dejanjem stal Azur in njegova vojska. Tako tudi ni dobila (precej očitnega) odgovora.

"Kako bova prišla čez?" Je sedaj Keena vprašala veliko bolj smiselno in zaskrbljujoče vprašanje. Obkrožalo ju je trnje, obdano v meter snega, edina prehodna pot je bila uhojena potka, ki je bila zdaj zaprta.

"Ne vem." Ji je Nixon podal popolnoma iskren odgovor in še enkrat zavzdihnil v nejeveri. "Ne morem verjeti." Je še na glas poudaril in v jezi močno brcnil v deblo, ki pa se ni premaknilo.

"Lahko bi splezala čez, ampak konj ne more..." Je Keena razmišljala na glas.

"Ne. Konj gre z nama. Če konj ostane, ostanem jaz." Je Nixon trmasto rekel in zaščitniško potrepljal konja po glavi.

"Zakaj mu nisi dal imena? Konju, mislim." Je Keena začela popolnoma drugo temo in Nixon jo je spretno ignoriral v iskanju rešitve za pomembnejši problem.

Nekaj časa je od blizu proučeval podrto drevo, potem se je odmaknil za nekaj korakov, se spet približal in s pogledom izmeril višino prepreke. Po nekaj minutnem premisleku je Keeno (ki je ves ta čas stala ob deblu in Nixona opazovala z nasmehom na ustnicah) zgrabil za pas in jo dvignil visoko v zrak, da je zacvilila in se ga otepala z nogami, nato pa jo je rahlo vrgel, da je pristala na vrhu debla.

"Hej, kako si drzneš!" Je zacvilila, pobrala nekaj snega ki je bil na deblu in ga vrgla v Nixona. Sneg ga je zadel v ramo, vendar se ni niti zdrznil.

"Podrsaj se po deblu navzdol na drugo stran in se mi potem zahvali." Ji je rekel in počakal da je izginila na drugi strani.

"Varno na tleh!" Je zaklicala nekaj sekund pozneje in Nixon je sam pri sebi pokimal.

"Pa dajmo." Si je zamrmral v brado in se potegnil na konja.

Najprej se je oddaljil za nekaj metrov, potem pa konja odločno pognal z rahlo brco v rebra, da je s svetlobno hitrostjo odvihral proti deblu. Tik preden bi se z vso močjo zaletela, pa je v veličastnem loku poletel po zraku čez podrto drevo in spretno pristal na drugi strani.

Nixon je z gibom umiril Konja, nato pa se je zazrl v Keeno, ki je z odprtimi usti stala nedaleč stran.

"To..." Je začela. "To je bila ena najbolj neverjetnih stvari, kar sem jih kdaj videla!!" Nixon je zavil z očmi, vendar mu je, ko se je obrnil stran od Keene, na obrazu zaigral rahel nasmešek. "Neverjetno!" Je še naprej pleteličila Keena in kljub temu da so Nixonu pohvale dobro dele, jo je prosil naj neha in ji razložil, da zna to vsak drugi jezdec. "Jah, pa kaj še." Je prhnila Keena, vendar je dojela namig in ga nehala hvaliti.

Do sedaj tiho potovanje nenavadne prebivalke gozdov in lovca na zmaje se je nadaljevalo v prijetnem pogovoru. Keena je spraševala različna vprašanja o kraljestvu, Nixon pa o življenju v gozdu.

"Saj se da preživeti, če si tega dovolj močno želiš." Mu je razložila Keena. "Dokler je bilo poletje, sem živela od nabiranja rastlin in sadežev, tik pred zimo pa sem si izdelala nekaj sulic in si nalovila mesa za čez zimo. V glavnem sem živela kot v prazgodovini, vendar sem se po nekaj mesecih ustalila na neki jasi južno od Severnega kraljestva in si celo naredila manjši bunker."

______________

P.S.: Nekateri deli (kot na primer tale) bodo krajši, da se mi izidejo poglavja. Nekateri bodo pa tudi daljši ;) 

Če ste uživali v branju lahko glasujete za zgodbo in seveda komentirate. 

Lepo se imejte, še te zadnje dni počitnic :)

LOVEC NA ZMAJEWhere stories live. Discover now