LOVEC NA ZMAJE

X. poglavje

"Si slišal to?" Je Keena zaskrbljeno pogledala Nixona, ki ji je odkimal. Sam ni slišal ničesar. Mogoče si Keena samo domišlja.

Še naprej sta hodila v tišini po vedno bolj globokem snegu in vedno bolj premražena. Megla okoli njiju ju je skorajda oslepila, videla nista niti pet metrov pred sabo.

"Previdno." Ji je rekel Nixon, ko je Keeni skoraj zdrsnilo na zmrznjenem snegu. Pokimala mu je v odgovor in stopala naprej.

V sneg sta se pogrezala skoraj do kolen in bila popolnoma premočena, nič bolj vesela pa nista bila, ko je začelo rositi.

Keena si je čez glavo potegnila kapuco, Amigo pa je nejevoljno zarezgetal.

V naslednjem trenutku se je dež ulil iz neba. Nanju so začele padati velike dežne kaplje, da sta sklonila glavi in pohitela naprej, iščoč zavetje. Nixon si je čez glavo potegnil železno čelado, ki je drugače ni nosil, saj mu je bila preveč tesna in je v njej težko dihal.

"Tam!" Je zavpil Nixon. Megla se je še bolj zgostila in dež je postal neznosno glasen. Nixon je pokazal na majhen in zasnežen vhod v nekaj, kar je izgledalo kot minimalistična jama. Po snegu, ki jima je sedaj segal skoraj do pasu, sta začela gaziti proti vhodu v jamo.

"Hitro!!" Je skozi dež zaklical Keeni, ki je skoraj ni videl, saj je bila nekaj metrov za njim. Iz neba so začele sedaj padati majhne ledene kroglice.

"TOČA!" Je zavpila Keena. Nixon se je obrnil stran od vhoda v jamo, ki je bil le nekaj metrov stran in se ozrl za Keeno.

"Pridi!" Ji je ponudil roko, ki jo je komaj dosegla, vendar jo je vseeno uspešno zgrabila, Nixon pa jo je skozi sneg potegnil na pot, ki jo je uhodil sam.

"Auč!" Je zajavkala Keena, ko ji je na hrbet priletel košček ledu. Amigo ju je čakal nekaj metrov naprej.

"Greva." Ji je rekel Nixon in jo pokril s svojim telesom, da bi jo zaščitil pred točo, sam pa je nosil oklep.

Do vhoda v jamo sta se prebijala le nekaj minut, vendar se je zdelo kot cela večnost. Amigo je nekajkrat v bolečini zaprhal, saj je tudi njega obmetavala toča.

Vsi trije so zares zadihali šele takrat, ko so bili končno v zavetju jame.

"Hvala bogu za te jame. Na tej gori jih je povsod polno, vendar jih je večina zasuta s snegom." Je komentiral Nixon.

Keena je zaradi izmučenosti lahko samo pokimala v potrditev, nato pa se je sesedla ob steni.

"Si v redu?" Jo je zaskrbljeno vprašal Nixon. Kljub temu, da jo je ščitil s svojim telesom, je nanjo še vedno priletelo kar nekaj ledenih koščkov.

Pokimala je, kot je vedno, tudi če ni bila v redu. Večinoma so bila ta vprašanja na gradu zastavljena le iz vljudnosti in vračanje vljudnosti je bilo, da je na vprašanje dala pozitiven odgovor. Hkrati pa je vedela, da to Nixona ne bo preslepilo. Poznala sta se šele nekaj dni, pa jo je že poznal bolje kot kdorkoli drug v njenem življenju, vključno z njenim očetom.

"Ne pa nisi." Ji je odvrnil ter stopil do nje. "Na laseh imaš kri." Pokleknil je k njej in ji nežno razmaknil lase.

Keena ga je pogledala v oči, vendar ji pogleda ni vračal - osredotočal se je na rano, ki jo je imela na glavi. Lahko je čutila njegovo sapo na njenem čelu in njegova bližina jo je pomirjala.

"Te boli?" Jo je vprašal, medtem ko je potipal poškodovani del in dovolj mu je povedalo to, da je glasno zajela sapo in ga sunkovito prijela za roko, s katero ji je potipal rano. "Precej ti krvavi." Je izjavil, nato pa se potegnil nazaj na noge in stopil do vhoda v jamo. Zunaj je še vedno padal dež pomešan s točo, ki je bila vedno večja. Večino vhoda je prekrivala snežena stena in Nixon je vzel kos snega, ter ga zavil v prvo blago, ki ga je našel, nato pa se ponovno vrnil h Keeni in ji blago položil na rano. Ob mrazu je zajavkala in v bolečini zatisnila oči.

Amigo je na drugi strani jame izmučen že spal, kar je Nixonu dalo vedeti, da ni hudo poškodovan, zato je raje sedel poleg Keene.

"Oprosti." Ji je zašepetal, nato pa jo nežno prijel za roko, s katero je držala obkladek, ter sam prevzel držanje obkladka na rani.

Keena je z hvaležnim vzdihom spustila roko, da ji je prosto padla ob telesu, nato pa mu odvrnila: "Ti nisi nič kriv. Brez tebe bila bila sedaj že mrtva. In mislim, da se ti za to še nisem zahvalila."

"No, sedaj si zaradi mene poškodovana in ujeta v nevihti, tako da mislim, da sva si bot." Ji je odvrnil Nixon in Keena se mu je nasmehnila. Njen nasmeh je bil pomešan z izrazom bolečine.

"Ne očitaj si." Mu je zašepetala z nežnim glasom. "Mogoče se ti zdi, da si kriv za vse hudo v svojem življenju, vendar nisi. Verjemi mi." Nixon je za trenutek razmišljal o tem, kar je rekla, nato pa presenečen spoznal, da je to stavek, na katerega je čakal celotno življenje.

"Hvala." Ji je rekel preprosto besedo v odgovor, ki pa je imela za oba veliko goljblji pomen.

Nixonu je roka, s katero je Keeni držal obkladek na glavi, visela v zraku za njenim hrbtom, in ga je zdaj že rahlo bolela. Kot bi Severna princesa to začutila, je z dlanjo njegov komolec počasi spustila na njeno ramo, nato pa glavo sproščeno naslonila nazaj, na Nixonovo nadlakt.

Lovec na zmaje se je ob tem princesinem gibu napel, saj tega ni bil vajen. Nekaj sekund je razmišljal kaj naj stori, potem pa je pogled položil na Keeno, ji ji je glava, naslonjena nazaj, sproščeno počivala na njegovi roki in se je še sam sprostil. Naslonil se na steno jame, nato pa rahlo dvignil obkladek in preveril, kako se pod njim obnaša rana. Še vedno je krvavela, vendar je izgledalo boljše kot prej. Obkladek je spustil nazaj na princesino glavo, ta pa je sunkovito vdihnila ob nenadni bolečini.

"Oprosti." Ji je rekel Nixon. "Si v redu?"

"Ja." Mu je odvrnila. "Hvala da mi držiš obkladek. Vem da ti ni ravno prijetno."

"Zakaj bi to mislila?" Jo je vprašal in se rahlo potegnil naprej, da bi jo bolje videl v obraz.

"No," je začela, "glede na to kako si se obnašal po tem ko sem se dotaknila tvoje roke ob vznožju gore..."

Nixon je nekaj sekund sedel v tišini, nato pa ji odvrnil: "Tudi ti nisi navajena gaziti po snegu s tipom, ki ga ne poznaš, kajne?" Keena je skomignila. "No vidiš, pa si se vseeno navadila." Je zaključil z rahlim nasmehom. Keena ga je pogledala in se mu nasmehnila nazaj.

"Všeč mi je, ko se smehljaš." Mu je rekla. "Poudari ti oči."

Nixon je bil v tistem trenutku noro hvaležen, da je bila v jami tema, saj je živo rdeče zardel.

"Hvala." Je rekel. Preveč zategnjeno, preveč živčno, glas se mu je skoraj zalomil, in če Keena v tem trenutku ne bi sedela poleg njega, bi se najbrž začel tolči po glavi.

______________________________

Okej, vem da sem v tem delu obljubila malce akcije, ampak se mi je pogovor med Nixonom in Keeno malce (precej) zavlekel in v naslednjem poglavju se bo res začela glavna akcija.

Če vam je bil ta del všeč, pritisnite zvezdico, z veseljem pa prebiram tudi vmesne komentarje (ob vsakem poglavju).

Lp, Blueeye